Katja Simončič je po izobrazbi profesorica kitajščine in španščine, poleg teh dveh govori še štiri jezike, dolga leta je delala v turizmu, je pa tudi prostovoljka in kulturna mediatorka. Želje po pomoči drugim, spoznavanju kultur in učenju jezikov goji že od otroštva in jih uresničuje vsak dan bolj. Za sodelovanje s Slovensko filantropijo se je odločila na podlagi oglasa na Facebooku, ko smo iskali pomoč pri mentorstvu mladih migrantov.
Ko je njen prvi koordinator na Slovenski filantropiji ugotovil, koliko jezikov govori, pa jo je povabil še v kulturno mediatorstvo – izraz, za katerega večina ljudi potrebuje dodatno razlago. Ni samo prevajanje, je veliko več kot to: ko prenašaš sporočilo naprej, moraš imeti v mislih vse kulturne nianse, ki so pomembne za tistega, kateremu to sporoča. Recimo – neko sporočilo lahko v slovenščini zveni popolnoma normalno, v kitajščini pa zelo trdo ali grobo, in obratno. Že če za primer vzamemo dojemanje barv, je bela pri nas simbol nedolžnosti, na Kitajskem pa smrti. Kulturno mediatorstvo se najbolj uporablja v kontekstih šolskega in zdravstvenega sistema, pa tudi v kontekstih drugih institucij, kot so centri za socialno delo, upravne enote … za policijske ali pravne zadeve pa je potrebno tolmačenje.
Ampak kar ji pa največ da, je pa prostovoljstvo – mentorstvo mladih migrantov – saj pravi, da najraje dela z najstniki in najstnicami. Zdi se ji, da je to najtežje obdobje v življenju, saj imajo do tebe vsi ogromno nekih pričakovanj, ti pa velikokrat še sam ne veš, kaj hočeš … to razume, ker se je tudi sama kot najstnica iskala. In zakaj migranti? Vedno je čutila empatijo do ljudi, ki grejo živet v neko drugo deželo. Tudi zato, ker je v okviru študija živela na Kitajskem in se spomni, kako je bilo že njej težko, pa je hotela iti tja. Lahko si predstavlja, kako je šele nekomu, ki je v selitev prisiljen. Do zdaj je mentorirala že dva fanta, s prvim iz Sirije sta se učila slovenščino brez skupnega jezika, z drugim, iz Turčije, je bil razlog to, da mu pomaga skozi dva popravna izpita. S tem iz Turčije se zdaj družita tudi ne nujno v okviru učne pomoči. Kdaj se tudi samo pogovarjata, kot mentor_ica je lahko tisti vmesni člen, ki ni niti starš, niti prijatelj. Meni, da je včasih dovolj samo poslušati, brez obsojanja in brez tega, da imaš takoj repliko.
Katja je vesela, da prostovolji prav prek Slovenske filantropije, saj čuti, da dobi od koordinatorjev prostovoljcev veliko podpore in razumevanja. Pravi, da se lahko v morebitnih kriznih situacijah obrne nanje in da poslušajo tako njene želje in potrebe kot od mentorirancev. Meni, da prav zaradi tega nastanejo dobri pari mentor_ica/prostovoljec_ka – mentoriranec_ka/prejemnik_ca prostovoljske pomoči. Zdi se ji pomembno poudariti tudi to, da je tudi v prostovoljstvu nujno določati, koliko časa lahko temu nameniš in da ti ni treba biti ves čas na voljo, da je tudi tu treba postaviti meje. Dobiš pa v prostovoljstvu včasih skoraj več, kot daš – Katji mentoriranje daje ogromno pozitivne energije, lepih občutij, smeha, in predvsem zavedanje, da svet ni samo grozen. Tudi zaradi teh izkušenj je prepričana, da so na tem svetu tudi lepe zgodbe in da če želiš biti del njih, si lahko.
