»Vse kaže, da živimo v resnično prelomnih časih. Začenja se sezona referendumov. Nova oblast je, še preden je zares ogrela stolčke, začela sprejemati zakone, ki so milo rečeno nepremišljeni in neprevidni, malce manj milo rečeno pa nevarni, koruptivni in očitno zlobirani. K sreči Zakon o referendumu in ljudski iniciativi volivcem in volivkam omogoča udejanjanje neposredne demokracije, in tako sta bili druga za drugo vloženi dve referendumski pobudi, prva s podporo preko 47.000 volivcev, druga z več kakor 13.000 podpisi. Glede na napovedi in dosedanji način delovanja to nikakor ne bosta edini referendumski pobudi, le ugibamo lahko, ali se bo nadaljevalo v enakem tempu. Oblastniki s pobudami in aktivacijo volivcev začuda niso zadovoljni, prvi referendum, tistega o interventnem zakonu za razvoj Slovenije po meri kapitalskih lobijev, so že razglasili za nedopustnega, o usodi drugega novic še ni. Prav kmalu lahko pričakujemo običajne floskule o stroških za izvedbo glasovanja, celo to, da so bile volitve referendum, kjer so volivci povedali svoje (in naj zdaj dajo mir).
Ja, demokracija je draga reč, a noben referendum, tudi deset njih, ne povzroči takih stroškov kot en sam škodljiv člen v enem samem zakonu, pa ne le finančnih. Demokracija je tudi naporna reč, neposredna demokracija pa je neposredno naporna, zahteva veliko truda tistih, ki si jo želijo, in po vsem videzu sodeč veliko nejevolje tistih, ki bi raje odločali sami, brez vmešavanja nadležnega ljudstva. A vendar je kljub tej nejevolji, ali pa prav zaradi nje, še tem bolj pomembno, da vztrajamo pri možnosti soodločanja o nam pomembnih stvareh, da zanje vlagamo pobude, zbiramo podpise in nagovarjamo volivce in volivke. Zlasti, kadar se s tem odzivamo na ukrepe, sprejete brez posveta, brez javne razprave, ki pa lahko pomenijo trajno spremembo družbe in okolja, v katerih živimo. Prav pri takih odločitvah bi morala oblast, če bi bila resnično tako dobronamerna, kakor se predstavlja, sama na pomoč poklicati ljudstvo, ne pa da išče vzvode in razloge, kako soodločanje ljudi preprečiti. Oblast je pač oblast, najraje bi imela vedno in brezprizivno prav.
Zato je tako nepopisno pomembno, da se participaciji ne odrečemo, da se je ne naveličamo zgolj zato, ker zahteva trud ali ker ni zagotovila, da bomo dosegli to, kar si želimo. S participacijo skupaj oblikujemo našo skupno družbo. In referendum je ena temeljnih oblik državljanske participacije, uzakonjen in edini za oblast obvezujoči način neposrednega odločanja o konkretnih zadevah. In to je stvar, ki je ne smemo izpustiti iz rok, ne glede na to, kako moteča je nemara za koalicijo, za sosedo, ki je politika ne zanima, za znanca, ki ve, da je vse samo farsa in zarota globalistov, in nazadnje za nas same, ki bi raje kot podpise nabirali češnje ali gobe.
Še nekaj pomembnega se je zgodilo v zadnjem času: sezono bo najverjetneje otvoril sploh prvi referendum v glavnem mestu, dosežen na ljudsko pobudo. To ni majhen podvig in če se referendumsko vprašanje zdi še tako partikularno in v širšem merilu obrobno, je sporočilo jasno: Ljubljančani in Ljubljančanke želijo sodelovati pri upravljanju svojega mesta in so se zato pripravljeni res potruditi.
Neposredno odločanje je ključna sestavina demokracije, veliko manj pomembno je, ali obkrožimo za ali proti, o tem se pač odloča vsak zase, neprecenljivo pa je, da to možnost sploh imamo. Izkoristimo jo čim večkrat in čim temeljiteje! Ošilimo svinčnike in uredimo svoje digitalne identitete, veseli smo lahko, da se sezona referendumov ravno začenja.«
– Katarina Rotar, vodja projektov
