18. oktobra obeležujemo evropski dan boja proti trgovini z ljudmi. Tudi na Slovenski filantropiji se pri svojem delu srečujemo s primeri trgovine z ljudmi, saj že vrsto let delamo z otroci brez spremstva in delavci migranti, ki so žal velikokrat izkoriščani.
Ob evropskem dnevu boja proti trgovini z ljudmi želimo širšo javnost seznaniti s težavami, s katerimi se srečujejo migrantski delavci in otroci brez spremstva. Prepričani smo, da je širjenje informacij orožje proti izkoriščanju.
Boj proti trgovini z ljudmi – širjenje informacij je orožje proti izkoriščanju
V zadnjem desetletju so se v Sloveniji pojavile številne oblike izkoriščanja delavcev, posebno delavcev migrantov, ki pa so pogosto ostale skrite. Neredko kot posledica neinformiranosti delavcev migrantov samih, ki se ne zavedali svojih pravic niti ne poznali vzvodov, kako izkoriščanje preprečiti. Delavci pogosto niso plačani za opravljeno delo, delajo preko delovnega časa, bivajo v neprimernih nastanitvah …
Z željo po odpravljanju izkoriščanja delavcev Slovenska filantropija že četrto leto zapored izvaja projekt Boj proti trgovini z ljudmi – širjenje informacij je orožje proti izkoriščanju! Namen projekta je informirati, ozaveščati in opolnomočiti migrantske delavce o trgovini z ljudmi, o njihovih pravicah, dolžnostih ter delavcem migrantom predstaviti možnosti, ki jim jih ponujajo programi vključevanja v slovensko družbo.
V okviru projekta obiskujemo nekatere večje slovenske kraje (letos skupno dvanajst, in sicer: Maribor, Celje, Velenje, Koper, Nova Gorica, Postojna, Vipava, Jesenice, Kranj, Murska Sobota, Trbovlje, Črnomelj), kjer navezujemo stike z lokalnimi organizacijami (zlasti s centri za socialno delo, uradi za delo, upravnimi enotami) ter jim delimo informativna gradiva (zloženke in plakate, prevedene v več jezikov) z informacijami glede preprečevanja trgovine z ljudmi in jih spodbujamo, da z njimi informirajo delavce, s katerimi prihajajo v stik. Prav tako, tam kjer je to mogoče, obiskujemo lokacije, kjer delavci bivajo oz. delajo, z namenom informiranja.
Informiramo in osveščamo tudi delavce pred odhodom na delo v tujino. V ta namen smo vzpostavili sodelovanje z ambasadama Avstrije in Nemčije v Republiki Sloveniji in Slovensko-nemško gospodarsko zbornico. Tudi preko njih distribuiramo informativna gradiva delavcem, ki gredo delati v tujino.
Pri delavcih, s katerimi se pri informiranjih srečujemo, gre pogosto za različne oblike izkoriščanj. Srečali smo se tako s posamezniki, ki so jih delodajalci izkoriščali na področju transporta, gostinstva pa tudi pri agencijskem delu. Posamezniki se pogosto zaradi strahu pred maščevanjem s strani delodajalca ne upajo ukrepati.
Za razliko od situacije izpred nekaj let, ko so bili izkoriščani predvsem delavci v gradbeništvu, kateri so v večini primerov bivali v delavskih domovih in smo jih tako relativno enostavno obiskali in informirali, danes do delavcev bistveno težje dostopamo. Posledično pa so pogosto tudi oblike izkoriščanja bolj skrite.
DALEČ OD DOMA IN BLIŽNJIH, DALEČ OD PRAVIC (opis konkretnega primera)
Gospod srednjih let, voznik iz območja bivše Jugoslavije, je v Slovenijo prišel z namenom, da pošteno zasluži kruh zase in svojo družino. Kmalu po prihodu so se začele težave z delodajalcem. Za delodajalca je vozil tovornjak po celi Evropi. Voznik se je želel držati pravil, a delodajalec je od njega zahteval, da vozi več ur, kot je zakonsko dovoljeno in da z magnetom popravi tahograf, ki ga pregleduje inšpekcija. Po dveh mesecih dela je dobil minimalno plačilo za »uradno prevožene ure«, nadure pa mu niso bile izplačane.
Med potjo po Evropi so vozniku sorodniki sporočili, da mu je umrla mama, a delodajalec mu ni dovolil, da bi šel na pogreb, kljub temu, da ima zaposleni pravico do prostega dne v takem primeru. Po prihodu iz te poti je gospod želel obiskati svojo družino, a delodajalec si je kljub vnaprej dogovorjenemu dopustu premislil in mu ni dovolil kratke odsotnosti.
Gospod T. ni osamljen primer, podobnih izkoriščanj migrantskih delavcev v Sloveniji je veliko. Borimo se proti takim izkoriščanjem, da preprečimo nastajanje novih težkih zgodb.
Otroci brez spremstva v Sloveniji
Otroci brez spremstva so otroci mlajši od 18 let, ki se nahajajo zunaj matične države in so brez spremstva obeh staršev oziroma zakonsko ali po običaju določenega skrbnika. Nekateri so popolnoma sami, drugi pa živijo s sorodniki ali drugimi odraslimi osebami. Vsi otroci brez spremstva so upravičeni do mednarodne zaščite.
Otroci brez spremstva zapustijo svojo državo zaradi različnih razlogov, med katerimi so najpogostejši: strah pred preganjanjem zaradi oboroženih spopadov in nemirov v matični državi, huda revščina in pomanjkanje ter dejstvo, da so otroci ostali brez staršev ali pa so jih ti zavrgli. Kot takšni postanejo lahek plen trgovcev z ljudmi.
Nevarnost, da postanejo žrtve trgovine z ljudmi, na otroke brez spremstva preži povsod: v matični deželi, na poti, v ciljni državi. Žrtve trgovine z ljudmi so lahko tako deklice kot tudi dečki. V večini primerov gre za deklice v starosti od 15 do 18 let, vse več pa jih prihaja iz držav vzhodne Evrope. Najpogosteje so izkoriščani za občasna in slabo plačana dela (delo v restavracijah, gospodinjstvu); prisilno beračenje, kraje in žeparjenje ter spolno izkoriščanje za prostitucijo in pornografijo.
Otroci brez spremstva so v Sloveniji obravnavani kot prosilci za mednarodno zaščito, kot osebe z mednarodno zaščito, kot ˝nezakoniti migranti˝ in kot osebe z začasnim zadrževanjem. Od leta 2001 do leta 2013 je bilo v Sloveniji obravnavanih 526 otrok brez spremstva. Od leta 2004 do sredine maja 2014 je Slovenska filantropija izvajala skrbništva nad 733 otroci brez spremstva (večina prosilcev za mednarodno zaščito). Leta 2012 je v Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosilo 52 otrok brez spremstva, lani pa 28. Do sedaj je RS priznala status mednarodne zaščite 36 otrokom brez spremstva.
Kot problematiko povezano z otroki brez spremstva v Sloveniji bi izpostavili naslednje:
- niso obravnavani kot otroci (na podlagi Konvencije ZN o otrokovih pravicah), temveč glede na priseljenski status, ki jim ga dodeli država – tako imajo različne pravice in stopnjo zaščite;
- nezadosten sistem zaščite (problem podeljevanja subsidiarne zaščite, ki traja omejen čas; neobstoj dovoljenja za prebivanje iz humanitarnih razlogov);
- neprimerna nastanitev brez ustrezne oskrbe in obravnave (center za tujce, azilni dom, integracijska hiša);
- neprimerna obravnava na meji (vračanje na podlagi bilateralnih sporazumov);
- neharmoniziran sistem skrbništev glede na status otroka;
- skrbniki imajo omejene možnosti pri zagotavljanju najboljših koristi otroka;
- nezadostna usposobljenost strokovnega kadra;
- problem zdravstvenega varstva, nezadostna psihološka in psihoterapevtska obravnava;
- zagotovljenost tolmačev le v uradnih postopkih;
- problem predolgih postopkov (morali bi biti obravnavani prednostno);
- sporen postopek ugotavljanja starosti (uporaba neetičnih, zdravju škodljivih ter netočnih metod).
