Fatma, 17 letno somalijsko dekle, je ovita v tkanino čudovitih vzorcev in ne moreš, da ne bi opazil njenih posebno lepih obraznih potez. Za pot v Slovenijo sta si z mamo Basro dali roke poslikati s kano, s čimer ženske v svoji kulturi obeležijo posebne dogodke, prehode. Iz očeta Mohameda sije sreča, ponos, da je svoje najdražje pripeljal na varno.
V Somaliji, Mogadišu ni nikakršne svobode, saj ni varnosti, ko se odpraviš v mesto na tržnico, ne veš ali boš prišel nazaj živ, milica el Šabab ne izbira žrtev. Tedensko, dnevno se vrstijo teroristični napadi. Z babico, dedkom in ostalimi člani širše družine so že davno izgubili vse stike, ne vedo kje so, saj telekomunikacijska sredstva ne delujejo. Nevarno se je odpraviti na daljše poti, na obiske. Državnih šol ni, le privatne, plačljive. Fatmin leto mlajši brat je privatno šolo obiskoval 3 leta in ona 1 leto, tam sta se učila angleščine, ki je zdaj glavni stik s svetom celi družini.
Najprej se je na pot odpravil oče, ki je doma služil kruh kot krojač, v Sloveniji je bil 3 leta do prihoda družine, žene Basre, 17 letne Fatme in 16 letnega Adelkhaderja ter 10 letnega Salaha. Ko se je začel postopek za združitev z družino, za njihov prihod v Slovenijo, so odšli v sosednjo Etiopijo, saj v Somaliji ne bi mogli steči uradni postopki za pridobitev vseh potrebnih dokumentov za njihovo emigracijo. Da so lahko preživeli je mama v piramidasti enoprostorni koči iz lesa, kjer so živeli, kuhala hrano in jo prodajala ljudem.
Prvi je k njim pristopil UNHCR, jih intervjuval, nato so morali predložiti potrdilo o poroki. IOM jim je priskrbel vse potrebne dokumente za potovanje in jim izročil letalske vozovnice. Tik pred koncem se je pojavila še zadnja ovira, ki bi bila za marsikoga lahko nepremagljiva, vsak od družinskih članov je moral za pridobitev izstopne vize plačati 460 dolarjev. Vrtoglavi znesek, za ljudi, ki se komaj preživljajo z nekaj dolarji na dan je skupaj z letalskimi vozovnicami plačala Slovenska filantropija, oziroma Slovenci, ki so donirali denar za begunske družine.
Fatma in Dadir si želita v Sloveniji študirati medicino. Ko govorita o življenju v Sloveniji se jima najpogosteje na usta prikradeta besedi “mir” in “svoboda”. ”V vojni ni sreče” pravi Dadir. A vendar je njih sreča nekako našla, tudi v vojni, in jih pripeljala v Evropo, medtem ko je številne njihove rojake pustila utoniti na obalah Lampeduze.
