Še vedno razmišljam, v meni še vedno valovijo občutja, odzvanjajo melodije in besede. Moj obisk na Onkološkem inštitutu na božični večer se me je močno dotaknil. Pogled trpečega bolnika. Strah v njegovih očeh in jaz ob njem. Toliko emocij, da me stiska v prsih. Tudi mlada dekleta in fantje, strah in obup v njihovih očeh. Nobenih želja več, da bi se le vrnilo zdravje … Ob stiski bolnika si resnično žalosten in v precepu, kaj narediti. Samo tišina, topel pogled, stisk roke, sočutje. Besede so odveč.
Na božični večer smo vsi še bolj ranljivi. S pesmijo sem poskušala obuditi upanje, ki, pravijo, umre zadnje. Nekdo me je vprašal, kako mi lahko poplača za moj obisk s pesmijo …. A za to ni denarja, to so čisto druge življenjske dimenzije. Ob takih trenutkih v življenju se zaveš, da ti bogastvo ne pomeni nič, šteje samo sočutje do sočloveka. Pomemben je ta trenutek, pomembno je, kako živimo sedaj in kaj dajemo drug drugemu danes, kako drug drugemu polepšamo dan, kolikokrat rečemo hvala, oprosti, rad te imam. V pehanju za stvarmi in denarjem lahko gre življenje povsem mimo nas …
Neizmerno sem hvaležna, da sem imela toliko moči in sem lahko pacientom polepšala praznični večer s pesmijo, ki je marsikoga zazibala v svet sanj. Čutim, da je glasba zagotovo tudi terapija – zame in za poslušalca, in tudi moje poslanstvo pomagati ljudem. Morda bo petje po bolnišnicah nekega dne postalo vsakdanjik. Kot povedo akademsko izobraženi glasbeniki, so raziskave pokazale, da petje sprošča, umirja in pozitivno vpliva na možgane … to je bližnjica do človekovega čustvenega in podzavestnega sveta ter tako obvoznica mimo kognitivnega dela možganov, to pomeni da med glasbenim ustvarjanjem in sprejemanjem razum vsaj za trenutek utihne in prepusti prostor doživljanju. Glasba je tako v terapiji svojevrstno sredstvo sporazumevanja med terapevtom in pacientom.
To nam je lahko vsem v razmislek, kaj je v življenju najbolj pomembno in katerim stvarem damo prednost.
Jolanda Ravnikar, december 2019
