Zelo rada delam z ljudmi, zato sem se nekega dne odločila, da postanem prostovoljka na Onkološkem inštitutu. To delo je prineslo tudi spremembe v mojem življenju. Predvsem se je spremenila moja osebnost, moj karakter, postala sem bolj odgovorna in bolj disciplinirana v vsakdanjem življenju. Začela sem se zavedati, kako kratko je lahko življenje.
Najlepše je, ko ljudje pridejo k nam prostovoljcem in rečejo: zdravljenje je končano, se vidimo čez eno leto na kontroli. Ta občutek in sijaj v očeh srečnega človeka, to je nekaj najlepšega.
Ob spremljanju bolnika sem velikokrat začutila stisko in strah, podala sem jim nevidno, neslišno informacijo, da se mi lahko zaupajo. Naj povedo, kaj jih teži. Začela sem z vsakdanjimi vprašanji in med prevozom do sprejemne pisarne in naprej po pregledih sem slišala in poslušala celotno zgodbo. Bolnika sem prijela za roko, mu pogledala v oči in rekla: »Držite se!« Imela sem občutek, da se jim je odvalil kamen od srca. Kar nekako se jim je obraz razjasnil. Samo besedica, dve in toplina človeka sta potrebni, da malo olajšamo stiske in strahove naših bolnikov.
