Anica Mikuš Kos
Zakaj se oglašam?
Res je, da sem predsednica NVO Slovenska filantropija in morda moje pisanje ni brez osebnih interesov. Za svoje delovanje v tej vlogi nikoli nisem prejela plačila ali kake finančne nagrade. Imam pa druge osebne koristi. Ena zame najpomembnejših je ta, da lahko delujem javno (ne da bi bila včlanjenja v kako politično stranko). Sem pač človek take sorte, da mi je lažje, imam več energije za izražanje svojih pogledov na svet in dogajanja, če sem član neke mreže, če vem, da so v moji bližini ljudje, ki podobno mislijo. Čeprav mi je jasno na katero stran strankarske mavrice bi se postavila, ko bi izbirala stranko, mi nekako ni do tega. Morda je to malo strahopetno. Lažje je biti načelno, ideološko na neki strani kot pa delovati v konkretni stvarnosti ob konkretnih takšnih in drugačnih ljudeh, ki se znajdejo v strankah, se pomiriti s stranpotmi in frakcijami še tako ljubljene stranke. No, pri svojih petinosemdesetih in pri svojih izkušnjah s strankami h katerim je sodil moj pogled na svet, si pač dovoljujem to nejunaškost zatekanja pod streho NVO s spremljajočo svobodo mišljenja.
NVO mi olajša, pravzaprav omogoča delovanje s katerim zapolnjujem svoje življenje, udejanjam, resda sedaj v drobtinicah, svoje vrednote in vrednosti. Nekoč so to bile bolj pomembne reči kot pomoč otrokom beguncem iz Bosne in Hercegovine, prispevek k razvijanju prostovoljstva v Sloveniji, pa še kaj… Sedaj pač nimam nekdanje socialne moči, ki je izhajala iz mojih formalnih vlog. Pa tudi nisem nobena teta iz ozadja. Rada pa bi še kaj prispevala. Nekaj iz egoizma, nekaj iz altruizma in socialne odgovornosti. V veliki meri gre za organizacijske in logistične možnosti, ki jih NVO zagotavljajo državljanom za izražanje pobud, udejanjanje vizij, vrednot. Živimo v hiper organiziranem svetu v katerem individualna akcija marsikdaj ni možna ali je možna za izjemne ljudi, ki zmorejo z energijo prebiti kordone birokracije, pravil, varovalk. Navedla bom primer svojega znanca, starega gospoda, ki je razmišljal o tem, da bi pomagal kakemu otroku s težavami v šoli pri angleškem jeziku. Rekel je, da bi mu bilo v veselje in priznal, da bi najbrž imel vsaj enak dobiček (naj se izrazim v sodobnem jeziku) kot njegov učenec. Neki šoli je predlagal svojo pomoč, a so se obotavljali. Razumem. To je bilo v času, ko je bilo pisanje in govorjenje o spolnih zlorabah otrok na višku. Ugotovila sva, da ne bo težav, če se prijavi kot prostovoljec kaki NVO, ki mu bo poiskala učenca. Danes pač imamo NVO, ki omogočajo pobude in akcije v okviru organiziranih tvorb civilne družbe. In še en pomemben osebni interes bi rada izpostavila: obstoj in dejavnosti nevladnega sektorja mi dajejo vtis, ne, veliko več – potrjujejo obstoj svobode in demokracije.
Vloga NVO v sodobni družbi
V Sloveniji imamo na tisoče NVO, ki delujejo na socialnem, kulturnem, okoljevarstvenem, zdravstvenem in še mnogih drugih področjih. Kakšne so vloge in vplivi tvorb civilne družbe za dobrobit in zaščito državljanov in družbe v odnosu do formalnih državnih struktur? Do kapitala? Ker tekst ni družboslovni učbenikih o nevladnem sektorju naj omenim le nekatere, ki so blizu mojemu področju delovanja, to je socialnem in humanitarnemu področju. NVO delujejo ne le kot idejni korektiv, temveč tudi kot korektiv prakse pomanjkljivostim, zmotam, krivičnostim velikih državnih in kapitalskih sistemov. Pri tem predvsem pomagajo na različne načine prikrajšanim skupinam. Eden od rekov je, da nevladni sektor vstopi tam, kjer država še ne deluje ali pa ne deluje več. NVO so sposobne aktivirati človeški, delno pa tudi materialni kapital v korist ljudi v stiskah ali ob naravnih katastrofah. Hitreje in bolj prožno se odzovejo na nove potrebe ali na nekatere družbene disfunkcije kot državni aparati. Niso omejene s togimi birokratskimi predpisi in dolgotrajnimi procedurami spreminjanja zakonodaj.
Naj zopet navedem primer iz svojih izkušenj humanitarnega delovanja v okviru NVO: v začetku zadnjih balkanskih vojn so me v Parizu predstavili ministru za izobraževanje v tedanji francoski vladi. Vprašala sem ga, ali bi bilo možno dobiti finančno podporo za psihosocialno in psihopedagoško pomoč begunski šoli za otroke iz Bosne in Hercegovine v Sloveniji. Ni me začudil njegov odklonilni odgovor. Tega sem bila vajena pri svojem nabiranju denarja za otroke begunce. Pač pa me je presenetila njegova obrazložitev: »V letnem finančnem planu nismo predvideli stroškov za vojno na Balkanu.« Odgovorila sem mu: »Na Balkanu tudi nismo v letnem finančnem načrtu predvideli vojne na Balkanu in stroškov zanjo.«
NVO imajo pri reševanju mnogih problemov tudi praktične prednosti. Marsikdaj so oblike pomoči, ki jih ponujajo NVO za prejemnike bolj ustrezne, bolj sprejemljive, bolj dosegljive. To gotovo velja za področje humanitarnega delovanja in za psihosocialno področje namenjeno neprivilegiranim skupinam.
Svojo prosocialno vlogo NVO udejanjajo na dveh ravneh: na ravni konkretne pomoči posameznikom, skupinam, množicam v stiskah in na ravni izvajanja pritiskov na strukture moči, socialnega aktivizma v interesu in korist prikrajšanim skupinam, ideologiji pravičnosti, varovanju narave in drugim pro-človeškim in pro-naravnim vrednotam. Omogočajo legitimno izražanje pobud, kritiko družbenih dogajanj, ki jih diktirajo državni aparati, kapital in druge višje sile, ki uravnavajo ta svet. Čeprav so nekatere NVO izrazito aktivistične in zagovorniške in druge izrazito pomagajoče ali karitativne, imajo tudi slednje vlogo družbenega agensa, ki opozarja na disfunkcije politike in kapitala. Ko kaka dobrodelna NVO sporoča kako narašča število oseb, ki prihajajo po hrano, obenem sporoča o naraščajočem številu revnih in o naraščajočih socialnih disfunkcijah.
Ob tem je zanimivo vprašanje odnosa med dejavnostmi nevladnega sektorja in državnimi sistemi in strukturami. Pogosto je dejavnost NVO komplementarna in sinergična dejavnostim državnih sistemov in institucij. NVO delujejo kot socialno bolj občutljiva mreža (in žal tudi bolj naključna mreža), ki zapolnjuje vrzeli sistemskih rešitev, prispeva mehki, človeški del pomoči. Od tod tudi sofinanciranje mnogih NVO s strani države. V tem dogajanju država jasno izrazi z vsebino razpisa svoj interes in se NVO, ki se čutijo pozvane, odzovejo. Takšne sinergije med delovanjem državnih tvorb in tvorb civilne družbe so lahko zelo produktivne. Lahko bi rekli, da marsikdaj NVO povežejo administrativne državne aparate z ljudstvom. Na drugem koncu premice so sladko-kisli ali sladko-grenki odnosi med državo in NVO. Tam so NVO, ki izražajo proteste zoper odločitve formalno vladajočih struktur in izvajajo pritiske nanje. Dober primer za to so nekatere okoljevarstvene NVO in NVO za zaščito človekovih pravic. Pri tem znajo biti toliko neprijetne, da jih samovoljni vladarji prepovedujejo oziroma ukinjajo.
Naj zaključim z utemeljitvijo koristnosti NVO. Pravzaprav si težko predstavljamo sodobni svet brez področja, ki mu pravimo nevladni sektor. Denimo brez gasilskih društev, ki imajo status nevladne organizacije v javnem interesu ali brez Rdečega križa ali brez okoljevarstvenih organizacij. V redukcijskih čistkah finančnega značaja so predvsem ogrožene manjše NVO, seveda predvsem tiste katerih dejavnosti so videne s strani oblasti kot manj pomembne ali nepomembne ali celo nezaželene. To sem doživela v nekaterih predelih svojega mednarodnega humanitarnega delovanja. Že to, da NVO obstajajo, da jih je možno ustanoviti krepi občutek varnosti, vero v demokracijo (ki jo vse bolj izgubljamo), vero v to, da so ljudje, ki so pripravljeni dejavno ščititi človečnost in pravičnost. In ne na zadnje, so tudi odraz svobode v družbi. V mnogih primerih so NVO protiutež kapitalskim procesom zoper katere so državne oblasti za čuda nemočne. V kriznih okoliščinah prispevajo k upanju prikrajšanih na individualni in na skupinski ravni.
Seveda so tudi šibke strani in slaba dogajanja v nevladnem sektorju
Seveda se tudi v nevladnem sektorju dogajajo nelepe reči. Navsezadnje so tudi organizacije civilne družbe, za katere ne bi mogli reči, da so prosocialno naravnane ali pa take, ki ščitijo interese majhnih elitnih skupin. Pa tudi če te izločimo, bomo našli vrsto pomanjkljivosti, napak, pregreh, pač kot v vsaki obliki socialne organiziranosti, ki jo tvorimo živi ljudje.
Ene stranpoti so pritlehnega značaja in zadevajo porabo denarja: denar se kdaj porabi za projekte, ki ne uspejo. Zgodi se tudi, da kdo pogoljufa kak denar. Na čelu se najdejo manj sposobni ljudje, ki naredijo kdaj tudi kakšno škodo. Znotraj organizacije se razvijejo tekmovalni ali preganjalni odnosi. Toda ali ne veljajo zgornji stavki tudi za delovanje vladnih struktur in struktur kapitalskega sveta in to v mnogo večjih razsežnostih, pač zato ker so razsežnosti razpoložljivega denarja in moči v njih mnogo večje kot v nevladnem sektorju.
Med šibkosti NVO sodi tudi odsotnost zagotovljene trajnosti delovanja, predvsem zaradi odvisnosti od pridobljenih sredstev in zaradi pretežno prekarnih zaposlitev. Ob tem naj opozorim, da so NVO tudi prostor socialnega ozaveščanja in učenja mnogih mladih, ki v njih delujejo in njihova priprava na redne zaposlitve v javnem ali zasebnem dektorju.
Tega nisem nikjer prebrala, a zdi se mi, da čim večja je stvarna stiska množice ali skupine, tem bolj so prosocialno usmerjene NVO v svojem delovanju čiste. V času obilja jim grozi, da postanejo preveč usmerjene v samopreživetje, v pridobivanje sredstev z modernimi promocijskimi pristopi ali udinjanjem v izvajanje projektov, ki niso povsem v skladu z njihovimi vrednotami in cilji. Vse to, preprosto zato, da bi lahko preživele in ob tem izvajale tudi projekte, ki so jim pisani na kožo. Ali enostavno rečeno, obstaja nevarnost, da se NVO podredijo tržnim zakonitostim. Grozijo in jih že najedajo še nekatere druge okužbe, ki zagotavljajo preživetje, ena med njimi je birokratizacija delovanja.
Nevladnim organizacijam včasih očitajo, da prevzemajo naloge, ki bi jih morala opraviti država in s tem v nekem smislu odvezujejo državo njenih obveznosti. Morda je kdaj ta očitek upravičen. Toda tisti, ki delamo z ljudmi se v dilemi pritiskati na državo, da reši problem ali pomagati pomoči potrebnim, pretežno odločamo za drugo.
Nekajkrat sem slišala, da so NVO rdeče pijavke, družbeni krvosesi . Ja, pod rdeče sodi zavzemanje za zmanjševanje socialnih razlik in razlik v možnostih, zagovorništvo človekovih in otrokovih pravic, prizadevanja za podporo beguncem… Kar zadeva krvosestvo – res so, denimo, posamične NVO izsesale iz države 7000 evrov a so to storile za projekte razvijanja sprejemanja in spoštovanja različnih etničnih skupin, beguncev in migrantov, za boj proti trgovini z ljudmi (ki je vsaj po mojih informacijah ena najbolj učinkovitih oblik sodelovanja med državnimi institucijami in NVO). Lahko bi govorili tudi o zelenih krvosesih, ki si prizadevajo za dobrobit narave. Ob tem še to: medtem ko je v javnem sektorju po pravilu vsaka dejavnost plačana, je v NVO sektorju opravljenega ogromno neplačanega prostovoljnega dela, torej se vloženi denar oplemeniti.
Zaključna misel
Sedanja izkušnja s koronavirusom in njegovimi socialnimi posledicami je ponovno pokazala koliko človeških energij lahko aktivira civilna družba. V teh dogajanjih NVO gotovo niso edina aktivna tvorba civilne družbe, so le eden od agensov. A so zaradi svojega formalnega in neformalnega družbenega statusa, pozitivne podobe med ljudmi in organizacijskih ter drugih akcijskih izkušenj pomemben deležnik dobrih dogajanj. Skratka, nevladne organizacije so pojavna oblika organizacije ljudi v sodobni družbi, ki jo kaže podpirati kot potencialni socialni, energetski in inovativni vir, ki je in bo še kako pomemben, ko se bomo znašli v stiskah, ki sledijo koronski stiski.
