Alenka Štrucl Dovgan: »Samoumevno je, da mora biti županja zraven.«

Kolikokrat v resnici pomislite na Divačo, ko brzite s sto trideset kilometri mimo njenega gručasto oblikovanega naselja, ki varuje prebivalce pred burjo? Kdo še zavije z avtoceste proti vasi, ki se lahko pohvali tudi z dobro kulinariko? Morda kdo med popotniki občuduje Škocjanske jame, divji naravni zaklad, ki ga neupravičeno zasenčuje Postojnska jama. Mlajšim najbrž pridejo na misel zapleti z gradnjo drugega tira železniške proge proti Kopru, starejši pa se spomnimo železniške nesreče, ki je leta 1984 na tukajšnji železniški postaji vzela 31 življenj. Še manj je tistih, ki vedo, da v kraju obstaja Muzej slovenskih filmskih igralcev. Sam pa najprej pomislim na mladeniča, ki sem ga tu srečal pred desetletji. Bil je tetraplegik, a se ni hotel vdati. Začel je slikati z usti, prav tako pa je bil dejaven pri drugih stvareh v kraju. Njegova vztrajnost mi pripoveduje, da v Divači živijo trdni ljudje, ki se ne vdajo prav hitro. Zato nisem bil preveč presenečen, ko sem ugotovil, da je županja Alenka Štrucl Dovgan tudi med njimi.

Ko ste že drugič nastopili županski mandat, so prostovoljci zapisali: »V ponedeljek, 18. septembra (2017), je gospa Alenka Štrucl Dovgan, naša prostovoljka, postala županja občine Divača.« Dve besedi štrlita iz tega pisanja: »naša« in »prostovoljka«. Ali se prostovoljci počutijo kot skupnost – vsak od njih je potemtakem »naš«?

Res, v naši občini je veliko društev, od gasilcev, kulturnih do športnih in zares se počutimo povezani in čutimo, da smo vsi »naši«.

In če se nekomu zgodi nekaj lepega, ali pa slabega, se počutite, kot da se je zgodilo vsem.

Res, vsem. Če se zgodi nekaj lepega, se veselimo vsi, če se zgodi kaj slabega, pa tudi vsi pomagamo.

Ustaviva se še ob besedi »prostovoljka«. Kakšna je vaša prostovoljska zgodovina?

Oh, precej dolga. Sodelujem v mnogih prostovoljskih društvih kulturnih, turističnih, najbolj ponosna pa sem na svoje gasilstvo, kjer res občutiš srečo, ko pomagaš ljudem, ki so pomoči najbolj potrebni.

Koliko požarov ste pa že pogasili?

Nas ženske pri večjih požarih bolj varujejo, ampak pri manjših požarih sem pa pogosto sodelovala.

Deloma ste mi odgovorili že na novo vprašanje: če sva omenila prostovoljsko preteklost, se zdi, da je predvsem gasilsko obarvana, kakšna pa je vaša prostovoljska sedanjost?

Še vedno sodelujem pri mnogih društvih, gasilka sem tudi še zdaj, sodelujem pri vseh prostovoljskih akcijah, le da je časa v teh letih malo manj. Sodelujem pri vseh prireditvah, ki jih organizirajo prostovoljci, vsako leto jih sprejmem, da se vsaj na simboličen način zahvalim za njihovo delo. Prostovoljci kar tvorno sodelujemo, to že moram reči.

Divača je sorazmerno majhna občina. Saj bi tudi opazili, če vas pri kakšni dejavnosti ne bi bilo.

To je res. Je pa treba vedeti, da so naše štiri občine nastale z razbitjem Sežanske, tako, da je kar nekaj društev, ki jih imamo skupaj, torej ne sodelujemo zgolj na občinski ravni, ampak tudi v medobčinskih društvih.

Ampak tako kot povsod imate tudi pri vas, recimo, čistilne akcije. Ali vam kdaj rečejo: kako, županja, akcijo imamo, ali boste prišli?

Ne, ker je samoumevno, da mora biti županja zraven.

Če zdaj nadaljujem s stavkom, ki sem ga navedel na začetku: »Na pot je peljala dve uporabnici iz divaške občine. Kaj vse smo opravili? Zamenjali smo baterijo v ročni uri, nakupili sipine kosti za papagajčke, hrano za mucke in šli po ‘špežo’ v trgovino. Vrnili smo se zadovoljni in polni vtisov…« Se še spomnite tega dogodka?

Seveda, saj gre za našo dejavnost Sopotniki – prostovoljci prevažamo starejše. Vsako leto me povabijo tudi zraven, da enega ali dva uporabnika peljem po opravkih, k zdravniku, v trgovino, kamor je pač treba, in ljudje so zadovoljni, ko včasih to naredi županja. Sicer pa drugi prostovoljci to dejavnost opravljajo skoraj vsak dan.

Vse prostovoljske dejavnosti lahko do polovice financira občina. Greste tudi kdaj čez to vsoto.

Seveda gremo, še zlasti če bi kakšna stvar zaradi stiske lahko tudi propadla.

Uvodni zapis se potem nadaljuje: »Vrnili smo se zadovoljni in polni vtisov …« Prostovoljci so potemtakem zadovoljni ljudje. Kar me vrača k malce nenavadnemu vprašanju, ki sem vam ga hotel zastaviti takoj na začetku: Mislite, da ste dober človek? Vem, da je težko odgovoriti nikalno, pa vendar …

Ja, imam se za dobrega človeka.

Razvijva malo to misel: lahko si dober, pa ne pričakuješ nič v zameno, to bi lahko izenačili tudi s plemenitostjo. Lahko si pa dober, pa pričakuješ neko nagrado – na primer, da bodo drugi to opazili in govorili pohvalno o tebi, ali pa morda čakaš nagrado v onostranstvu.

Nisem te vrste človek. Raje bi na občino še kaj prinesla, kot odnesla. Zame je največje zadovoljstvo, ko lahko komu pomagam, ko lahko sokrajanu rešim kakšen problem. Zame je to večje zadovoljstvo, kot kakršnakoli nagrada.

Saj zadovoljstvo je tudi neke vrste nagrada …

… in to večja kot katerakoli materialna nagrada.

Glede na delovne ure v občini sklepam, da niste profesionalna županja – še v tem ste nekakšna prostovoljka.

Ne nisem profesionalka, uradujem sicer trikrat na teden od osmih do dvanajstih – ampak to se redno zavleče prek teh ur, pa še na vikende, praznike. Župan pač ne moreš biti samo v uradnih urah – to je kar pogosto štiriindvajseturno delo.

Ko ste kandidirali za drugi mandat, ste rekli, da ste uspeli pomiriti nasprotja med Divačo in Senožečami.

To so že stare zgodbe. Ko so ustanavljali divaško občino, so jo hoteli tudi v Senožečah – pač rivalstvo med dvema krajema. Imamo dve gasilski društvi, divaško in senožeško, in kar naprej so bile praske. Končno smo se dogovorili, naj obe društvi ostaneta, opremimo ju pa tako, da bosta vsaj specializirani, da torej ne bomo podvajali opreme. Kupimo en tovornjak Divači, drugačnega pa Senožečam. In ko enega rabijo, ga uporablja tisti, ki mu pride bolj prav. Zdaj si ju izmenjujejo in vse je lepo in prav.

Slovenci smo včasih čudaški: nikoli se prepiramo z oddaljenimi sosedi, ampak z najbližjimi.

Zdaj je v redu. Morda je bilo to odvisno tudi od predsednikov obeh društev – medtem sta se zamenjala. Zdaj obe društvi vodita mlajša predsednika, ki sta morda tudi manj obremenjena s kakšno zgodovino, ki je to sodelovanje zavirala. Mlada predsednika zdaj spodbujata sodelovanje in tega sem vesela.

Na drugih volitvah ste zmagali s precejšnjim naskokom – 83 odstotkov oddanih glasov. Podporo torej imate v obeh krajih.

Težko rečem, kako velika podpora je to. Opažam pa, da ljudje dela ne cenijo po tem, kako široko cesto boš pripeljal v kraj, pomembneje je, da jih kdo posluša in pomaga po svojih močeh, da si se z njimi pripravljen ustaviti na ulici in se pogovoriti. Včasih majhne stvari pomenijo precej več od megalomanskih načrtov.

Saj je bilo že to, da ste bili kot krajanka Dolenje vasi pri Senožečah izvoljena tudi v Divači …

… presenečenje, zares. Zame in še za marsikoga drugega.

Kolikšen del proračuna namenite prostovoljstvu?

Kar precej, tam okoli 5 odstotkov. Društva dobijo kar dovolj denarja. V kakšni iz sosednih občin celo pravijo: »Se bomo kar preselili k vam.« Vse naše življenje in družabnost sta povezana s temi društvi. Imamo pihalni orkester, dva pevska zbora, plesno društvo, baletno. In v njih so tudi otroci. Zdi sem mi pomembno, da delujejo v njih. Prav zato tudi še raje podpremo društva. Za gasilce damo veliko denarja, prav tako za civilno zaščito, pač za vsa društva – tako, da se res ne morejo pritoževati, da pri njihovi dejavnosti skoparimo.

Poglejmo naključno nekatera: pihalni orkester, ta je najglasnejši, vsaj prvega maja zjutraj, ko je na vrsti budnica.

Pa ne samo pihalni orkester, oba pevska zbora, plesno društvo Srebrna, brez njih skorajda ni občinskih prireditev. Pihalni orkester dobi malo več, kar je logično: več jih je, stroški prevozov so večji, vključujejo otroke od sedmega leta naprej pa tja do 70. Kot velik korpus dobi od vseh kulturnih društev vsekakor največ denarja.

Lani je vaše jamarsko društvo odkrilo nov vhod v Škocjanske jame.

To je pa plod večletnega dela in raziskovanja. Divača je prepredena z jamami. Saj sem prihajajo tudi jamarji iz tujine.

Poleg znanja, je bilo treba uporabiti kar fizično silo, saj so vhod odkopavali nekaj mesecev.

Ja, Divaška jama je bila zasuta z železniškimi odpadki, z lešem. To zdaj čistijo, vozijo na površje. Mislim, da so že na zadnji tretjini – novi vhod so kar dobro očistili.

Bo novi vhod kdaj uporaben tudi za naključne obiskovalce?

Divaška jama je odprta za obiskovalce – vendar ne prek tega rova.

Muzej slovenskih filmskih igralcev pa ne sloni na prostovoljcih?

Ne, nad njim bdi Slovenska kinoteka, ne prostovoljci. Mislim pa, da je premalo znan. Marsikateri obiskovalec Divače je prav presenečen, ko izve zanj. Škoda. Morda smo krivi tudi sami, ker premalo vlagamo v promocijo.

Za turizem skrbi, ne tukaj, ampak v sosednjem Vremskem Britofu, turistično športno in kulturno društvo Urbanščica. Urbanščica je, kolikor vem, tukaj avtohtona narcisa s tem imenom.

Ne glede na to, da niso v Divači – se njihov vpliv pozna tudi v naši občini.
Vsako leto pripravijo vsaj eno kulturno prireditev. So pa aktivni predvsem v svoji Vremski dolini. Pripravljajo pohode, razstave. Njihova članica Mirjam Frankovič Franetič je lani dobila priznanje Prostovoljec leta. Res so aktivni.

Vas je Covid-19 spravil v zadrego, ste se morali zadolžiti?

To ne, ampak resno nam je oklestila prihodke, turistične takse ni bilo tri mesece, odpadli so vsi dohodki, na primer od igralništva, odpadle so vse koncesije, komunalni prispevki, to se vse pozna. Mi društvom nismo drastično znižali sredstev, a kriza je udarila tudi tja.

Po drugi strani pa so bili zlasti starejši ljudje bolj potrebni vaše pomoči.

Seveda, na občini imamo dežurno številko, ki jo lahko osamljeni in nebogljeni ljudje pokličejo – prostovoljci so pripravljeni. Ljudje pa največkrat niso potrebovali pretirane pomoči, dovolj je bilo, da je kdo prišel k njim, jim kaj prinesel iz trgovine ali lekarne. Odziv prostovoljcev na naš poziv je bil večji od potreb. Morda je bilo treba malo drugače organizirati varstvo otrok, tu so pač potrebna posebna znanja. Vsekakor je sodelovanje med prostovoljskimi društvi zgledno. Tudi tam, ko so potrebna posebna znanja, se zna povezati več društev. Tako, kot so se tedaj, ko smo iskali pogrešanega človeka – prostovoljci, lovci, jamarji. Seveda so ga našli. In hkrati so vsi odkrili, kako pomembna sta skupnost in skupno delo.

Saj, če sem vas prav razumel, ko pokličete prostovoljce na pomoč, ni nikoli problem. Tam bodo.

Ja, tam bodo, kjer jih potrebujemo.

»Na Krasu je krasno – nikdar ni prezgodaj, nikdar ne prekasno: vse je zmeraj ob pravem času, na Krasu.« (Miroslav Košuta)  

Z županjo Divače se je pogovarjal Gojko Bervar. 

Deli artikel:

Give a Reply