Danes poteka drugi dan 13. Kongresa prostovoljstva, ki je že vrsto let največji nacionalni posvet na temo prostovoljstva. Vedno je bil prostor povezovanja, kar je še kako potrebno za dobro delo, pa naj bodo to prostovoljske organizacije ali katere druge. Sodelovanje je ključno. Manko srečanj se pozna tudi na našem področju, pa čeprav je povezovanja veliko, kar je rezultat preteklega dobrega dela in veliko izvedenih izobraževanj s področja prostovoljstva. Opravljenega je bilo ogromno dela, povezanega z epidemijo. Prostovoljske organizacije, prostovoljke in prostovoljci smo res izdatno podpirali in še podpiramo institucije, predvsem pa posameznike, da bi skozi to obdobje prišli lažje, z manj stiskami, ki se po skoraj dveh letih epidemičnih razmer kažejo vsepovsod. Kakor smo na prejšnjih kongresih spoznavali vedno nove in nove oblike prostovoljstva, ki so v naš prostor vnašale barvitost, se v prispevkih tudi tokrat kaže stanje v družbi. Večino svoje energije in kapacitet smo namenili lajšanju stanja med ljudmi in veliko časa za uresničitev nekih novih izvirnih idej ni ostalo. Smo pa vsi skupaj dopolnjevali že obstoječe programe, združevali obstoječe modele pomoči v celovitejšo podporo, kar je za razvoj prostovoljstva gotovo dobro. Čas za razvijanje novih idej, ki jih je veliko, pa prihaja, ko se razmere v družbi umirijo. Ugotovitve s kongresa so skupne. Interesa za vključitev v prostovoljstvo je posebej ob izrednih situacijah veliko, za vključevanje in vodenje prostovoljcev, da bi bilo prostovoljstvo v zadovoljstvo vseh vključenih čim večje, pa prostovoljske organizacije potrebujejo več profesionalnega kadra, stabilne vire financiranja, izobraževanja in seveda široko družbeno podporo. Žal se podpora zaposlovanju profesionalnih mentorjev prostovoljstva, ki jo je kot res dobro prakso vpeljalo Ministrstvo za javno upravo, letos ni nadaljevala, upamo pa, da bo to spet zaživelo že v naslednjem letu. Tudi to ja način, kako lahko država pokaže, da prepoznava vrednost prostovoljskega dela za skupno dobro.
Ob mednarodnem dnevu prostovoljstva se vsem prostovoljkam in prostovoljcem zahvaljujemo za izraz solidarnosti, ki ga izkazujejo s svojim delom. Življenje nam vedno znova na pot postavlja nepredvidljive okoliščine, od naravnih nesreč do tistih, ki so posledica človekovega načina življenja. Je pa vedno na ljudeh, kako se bomo na takšne okoliščine odzvali. Naj gre za pomoč ali opolnomočenje sočloveka, predajo znanja, zavzemanje in izboljšava tistih področij, ki nas zanimajo, socialni, okoljski in drugi aktivizem … prostovoljstvo je res raznobarvna paleta, ki jo povezuje skupni imenovalec – solidarnost. Prostovoljke in prostovoljce, posameznike, ki se zavedajo svoje moči in vloge v družbi, je treba vzgajati od malega. V družini, v šoli, v skupnosti. In negovati. Država in lokalne skupnosti na način, da jih podpirajo in jim omogočajo delo, družba na način, da jih spoštuje.
Kongres poteka na daljavo in čeprav si tega nismo želeli, je tudi to izraz solidarnosti s tistimi, ki so ta čas v primežu bolezni, ki trenutno v največji meri kroji naša življenja. In solidarnost je vrednota, ki poganja prostovoljce in prostovoljke, da svoj čas namenjamo drugim. Ni vedno edini razlog za vstop v prostovoljstvo, mogoče sploh ni razlog za vstop, je pa največkrat razlog za vztrajanje v prostovoljstvu. Pa naj gre za pomoč ljudem v stiski, za skrb za okolje, družabništvo, nudenje učnih pomoči, zagovorništvo ali karkoli drugega. In solidarnost je še kako potrebna, če hočemo živeti dobro in napredovati kot družba. Napredek ne pomeni imeti vedno več, pač pa živeti uravnoteženo, z zavedanjem, da si del družbe, imaš v njej svojo vlogo in nisi prepuščen samemu sebi, pač pa živiš v soglasju s svojo okolico.
Solidarnosti se učimo od malega. Zelo lahko preko prostovoljstva. Zato le vzpodbujajmo svoje bližnje v prostovoljstvo. Kajti vedno znova se kaže, kako zelo lahko prostovoljstvo izboljša naša življenja. Zato naj se glas prostovoljstva in solidarnosti sliši, saj prav to daje upanje, da smo kot družba še vedno sposobni delovati enotno v dobro vseh nas.
