“Državni zbor v teh dneh po nujnem postopku sprejema novelo Zakona o tujcih. Razlog za hitenje je odprava nepotrebnih administrativnih ovir in omogočanje hitrejšega vodenja postopkov izdaje dovoljenj za prebivanje in potrdil o prijavi prebivanja ter ponovna uvedba brezplačnih tečajev slovenskega jezika za vse tujce. Zgoraj omenjena določila pozdravljamo, saj bodo priseljencem olajšala pot do zaposlitve v Sloveniji in izboljšala pogoje za integracijo. Čeprav je razlog za sprejemanje zakona po nujnem postopku povsem upravičen, v zakonu ostaja izjemo sporen pogoj znanja slovenskega jezika na ravni A1, ki ga morajo pri podaljševanju dovoljenja za prebivanje izpolnjevati polnoletni družinski člani tako imenovanih državljanov tretjih držav, ki so v Slovenijo prišli na osnovi združitve družine. Marsikomu, tudi tistim, ki so sicer naklonjeni priseljevanju, se zdi takšen pogoj povsem upravičen: nenazadnje je prav, da se priseljenci naučijo slovenskega jezika. V primeru pridruženih družinskih članov gre v večini primerov za ženske, ki, medtem ko možje delajo, pogosto doma skrbijo za družino. Tako se morda zdi povsem upravičeno, da se tudi njim omogoči, da se udeležijo tečajev, naučijo jezika in opravijo izpit, s tem pa tudi pripomore k lažji vključitvi v slovensko družbo. Hkrati si seveda Slovenija želi predvsem tistih bolj izobraženih priseljencev, takšnih, ki bodo lahko več prispevali k razvoju države.
Do tod vse lepo in prav, a poglejmo, kakšna je realnost. Dejstvo je, da je v Sloveniji v zadnjem času predvsem velika potreba po nekvalificiranih kadrih, tistih, ki delajo najbolj težaška, monotona in najmanj plačana dela ob najbolj nemogočih pogojih in urnikih (npr. v gradbeništvu, gostinstvu, industriji, proizvodnji ipd.). Priseljenci, ki v Slovenijo prihajajo opravljati takšna dela, imajo različne jezikovne zmožnosti. Med njimi so tudi ljudje, ki so nepismeni ali slabo pismeni v maternem jeziku. Veliko je žensk, ki nikoli niso hodile v šolo in ki večinoma skrbijo za otroke in gospodinjstvo. V Sloveniji še vedno nimamo dovolj razvitega sistema in hkrati nimamo dovolj kapacitet za jezikovno izobraževanje ljudi iz različnih jezikovnih okolij in različnimi jezikovnimi zmožnostmi.
Zaradi vseh zgoraj omenjenih zadev in konkretnih situacij oseb oz. družin, s katerimi se pri svojem delu srečujemo, pogoj znanja slovenskega jezika ocenjujemo kot neustrezen. V kolikor bo s 27. aprilom stopil v veljavo, bo to pomenilo predvsem razbijanje družin priseljencev v Sloveniji. Kaj se bo zgodilo, ko žena ali mož ne bosta uspela zadostiti temu pogoju? En družinski član bo tako ostal brez statusa v Republiki Sloveniji, kar po najbolj milem scenariju pomeni, da bo ostal v Sloveniji brez pravic, seveda tudi brez možnosti legalne zaposlitve in dela, z velikim tveganjem revščine in socialne izključenosti. Po najhujšem scenariju bo taka oseba deportirana iz države in na silo ločena od družine. Da o diskriminatornosti takšne določbe sploh ne govorimo, saj gre za različno obravnavo različnih kategorij tujcev, ki zaprošajo za pridobitev dovoljenja za prebivanje po različnih namenih.
Na Slovenski filantropiji že vrsto let organiziramo različne oblike neformalnega učenja slovenskega jezika (tečaje, konverzacije, učne pomoči itd.). Tudi od začetka vojne v Ukrajini in s prihodom večjega števila beguncev v Slovenijo smo s pomočjo prostovoljk in prostovoljcev organizirali tečaje slovenskega jezika v 40 skupinah, v vsaki je bilo udeleženih približno 20 tečajnikov. Opažamo, da je želja po znanju slovenskega jezika med priseljenci precejšnja. Soočamo se z bistveno večjim povpraševanjem po učenju slovenščine, kot pa je na voljo prostovoljcev. Po pričevanjih naših uporabnic in uporabnikov so pristopi k poučevanju slovenščine na uradnih tečajih pogosto zelo pavšalni, saj se v isti skupini se znajdejo Ukrajinci, Arabci, Albanci ipd., z različnimi predznanji, iz povsem različnih jezikovnih skupin, v prevelikih skupinah, kjer niso deležni interaktivnega pouka slovenščine. Kolega, mentor prostovoljk in prostovoljcev, pravi, da med uporabnicami in uporabniki naših programov še ni srečal nikogar, ki se ne bi želel v najkrajšem možnem času naučiti slovensko, in ki mu znanje jezika ne bi bil sinonim za uspešno lastno integracijo.
Potrebno je razviti še več formalnih in neformalnih oblik jezikovnega učenja za priseljence iz različnih jezikovnih področij z različnimi predznanji. Ponuditi bo potrebno več brezplačnih tečajev in več izpitnih rokov. Razviti bo potrebno tudi druge smiselne integracijske ukrepe – takšne, ki bodo priseljencem z različnimi osebnimi okoliščinami omogočile čim lažjo integracijo v družbo, ne pa takšnih, ki bodo ustvarjali nove kategorije izbrisanih. In nenazadnje: mnogi visoko izobraženi priseljenci, ki so se slovenskega jezika učili tudi na Slovenski filantropiji, sedaj ne morejo dobiti zaposlitve v svojem poklicu in delajo na delovnih mestih, ki ne ustrezajo njihovim kvalifikacijam, saj kljub trudu ne dosegajo zahtevanega nivoja znanja jezika. Vse to kaže na to, da bo tudi v ‘svetovni bitki za talente’ Slovenija morala narediti bistveno več od vpeljave neživljenjskih in omejevalnih pogojev znanja slovenščine.”
– Franci Zlatar, izvršni direktor Slovenske filantropije
