»Pojav oziroma učinek NIMBY je kratica za »not in my backyard« ali v prevodu »ne na mojem dvorišču«. Z njim lahko razlagamo odzive proti posegu v prostor in spremembe v lokalnem in tudi širšem okolju. Želja po ohranitvi starih razmerij, kakršnih smo navajeni in strah pred spremembami ter ob tem pogosto prisotno nelagodje in občutek (ne)varnosti, so brez izjeme prisotni tudi v Sloveniji. To nam izrazito kažejo tudi odzivi države, politike in lokalnih okolij, ko gre za iskanje novih namestitvenih kapacitet za prosilce za mednarodno zaščito. Kajti zares nenavadno je, da se navkljub prizadevanjem v celi državi ne najde namestitvenih kapacitet za Azilni dom oz. več manjših enot – gre tu za kombinacijo strahu, nezainteresiranosti in zaprtosti ter skrbi za izgubo političnih točk? Tu je na mestu vprašanje, kako so lahko navedene okoliščine iz prakse prevladale nad izvrševanjem Ženevske konvencije o statusu beguncev, katere podpisnica je tudi Slovenija in bi morala tudi zaradi te podlage zagotoviti sprejemne pogoje za tiste, ki pri nas zaprosijo za mednarodno zaščito.
V zadnjih tednih se zopet veliko govori in poroča o migracijah in migrantih v Sloveniji, kar pa nikakor ne pomeni, da se je na tem področju kaj bistvenega spremenilo. Poslušamo in beremo predvsem o prezasedenosti Azilnega doma na Viču in razmerah v njem, o policijski kontroli in nadzoru, spremembah zakonodaje ter o razlikovanju med (ne)varnostjo in občutkom (ne)varnosti med lokalnimi prebivalci krajev, ki jih migranti prečkajo ali so tam nastanjeni. Prosilci za mednarodno zaščito, kakor tudi nekatere druge skupine migrantov so v javnosti pogosto povezani z negativnimi predsodki in strahom pred tem, kaj bodo naredili lokalnemu prebivalstvu in kaj bodo pustili za seboj.
To je povezano s siceršnjim odnosom do migrantov, ki pa je odvisen tudi od tega, kakšno politiko ima na tem področju država. Naša država in lokalne skupnosti se s področjem migracij, v smislu oblikovanja strateških ciljev in mehanizmov za njihovo uresničevanje, v zadnjih letih oz. bolje rečeno desetletjih, praktično ni ukvarjala, kar se kaže v trenutni situaciji. Nekatere evropske in druge države so že davno naredile nabor ciljev in ukrepov in jih povezale v učinkovite migracijske strategije, ki naslavljajo nujnost sprejemanja migracij kot splošen in stalen družbeni pojav, prepoznavanje potenciala migracij za razvoj družbe, spoštovanje temeljnih človekovih pravic kot vodilo pri obravnavi migracij, dostojanstvo in osnovne človekove pravice migrantov ter varstvo njihovih življenj. Vprašanje je, kdaj in kam se bo Slovenija z urejanjem področja migracij usmerila v prihodnje in kdaj bo migracijska strategija dobila stabilno jedro. Zdaj pač gledamo v zrcalo temu, kako imamo postavljene standarde človekovih pravic, kako mar nam je za človeka in celotne skupnosti ter kako se lahko strah zaradi molka o neki temi in (ne)reševanje področja preobrazi v srd.
Še kako smo odgovorni za to, kako se bomo v bližnji prihodnosti naravnali do sprememb in upoštevali kompleksen globalni kontekst, ki ga imajo migracije. Da se ne bomo čez kakšno leto ali desetletje zopet čudili in spraševali, kaj imamo na dvorišču.«
– Živa Gabaj, vodja programa Migracije na Slovenski filantropiji
