»Ne gre za skupine hudobnih ljudi, ki se med seboj pobijajo. Gre za grozo mnogo večjih razsežnosti. Zdi se mi, da gre za dogajanja, pojave, ki v nekem smislu presegajo razsežnost trpljenja – čeprav se obenem sprašujem, kaj lahko preseže razsežnost, bolečino, pomen človeškega trpljenja? – in presegajo razsežnost človeške hudobnosti. Gre za neko latentno, a hkrati imanentno lastnost ljudi, ki lahko izbriše človečnost v nas, ali za delovanje nekih nam še neznanih sil, ki ponorijo naše možgane in vzpodbudijo, aktivirajo nasilje. In drugo, kar presega polja groze – Gazo, Ukrajino, in morda druga področja, o katerih vemo manj – je nezmožnost naše organiziranosti, informatike, tehničnih in logističnih dosežkov, da preprečijo, ustavijo ta dogajanja. Zdi se mi, kot bi se nam stvarnost rogala: »Hej, vi, ki mislite, da ste gospodarji planeta, da boste vsak čas osvojili še druge planete, pa ustavite morijo otrok, če morete!«
Toda filozofiranje, razočaranje nad dosežki našega razvoja, občutek nemoči ne pomagajo otrokom in odraslim, ki jih ubijajo, ki umirajo zaradi izstrelkov, zaradi lakote.
Ja, ustavite morijo v Gazi. To je lahko reči, to v sebi izrekamo vsi. Toda v stvarnosti dogajanj, zadeve niso tako lahkotno rešljive. Sem judinja, imam prijatelje v Gazi. Delam na projektih psihosocialne pomoči otrokom v Gazi in na projektih aktiviranja prostovoljcev za delovanje v korist skupnosti v Gazi. Sodelujem pri projektu deradikalizacije mladih iz skupin ISIS-a, ki so počeli najhuje v Siriji in Iraku. Vem, kako težavno je marsikdaj preprečevanje nasilja, kljub dobri volji velike večine ljudi, ki živijo na področjih Bližnjega vzhoda. To, kar se dogaja v Gazi, je preplet različnih interesov ter političnih in drugih frustracij.
Kot otrok sem doživela velikanko morije – drugo svetovno vojno, neposredno, med vojaki, včasih tudi v baraki, kjer se je odločalo o vojnih operacijah. Vem, kako so lahko v realnosti vojnih dogajanj težke odločitve, ki zadevajo dobrobit civilnega prebivalstva. Včasih lahko samo šteješ, katera odločitev bo v totalnem seštevku prinesla več mrtvih in dalj časa trajajoče morije. Zato bi sporočilu »Ustavite morijo« dodala »in uredite ozadje, vire konfliktov«.
Komu bi to rekla? Tistim, ki so neposredno vpeti v ta dogajanja? Ki izvajajo morije? Toda malo verjetno je, da bi ti lahko slišali, se odzvali, ker so že v vrtincu morij. Rekla bi tistim, ki delujejo v organizacijah, ki smo jih ustvarili, zadolžili za mir na planetu, za varnost. Mnogi poklici vsebujejo tudi osebna tveganja. V takšnih okoliščinah tudi poklici uradnikov v državnih ali mednarodnih organizacijah lahko prinašajo osebno in institucionalno tveganje, s katerim se je potrebno soočiti.
Sama nimam politične pameti, ne vem, kje je rešitev za področja, na katerih pobijajo ljudi – majhne in velike. Izmed vseh izjav, ki sem jih slišala, brala glede dogajanj v Gazi, se me je najbolj dotaknilo mnenje prijatelja Roberta Waltla, izrečeno pred nekaj dnevi v uvodnem govoru na festivalu Hiša strpnosti v ljubljanskem Judovskem kulturnem centru:
»Palestinci so v Palestini, ker je Palestina edina domovina palestinskega ljudstva. Izraelski Judje so v Izraelu, ker na svetu ni druge dežele, ki bi ji Judje kot ljudstvo, kot nacija, lahko rekli dom. Jasno je, da je med vojno težko govoriti o miru. Temperature so visoke in razumljiv občutek bolečine in ogorčenja je prevzel tudi najbolj zdrave misli. Toda mirovna pobuda je edini način izhoda iz vojne. Zgodovina nam ne bo odpustila, če v tem kritičnem trenutku ne bomo ponudili upanja polnega miru, kljub tragediji vojne. Izrael mora obljubiti priznanje države Palestine in Palestinci morajo priznati Izrael.«
Na nas ljudeh, ljudeh kar tako ali ljudeh vključenih v NVO, ki si prizadevajo za dobro je, da se izrazimo, da s svojim delovanjem, ne le z besedami, poskušamo podpirati človečnost in preprečevati nasilje. Nasilje, ki je – bodimo realistični – žal, sestavina žitja in bitja človeškega rodu v današnjem času.«
– Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije
