»20. junij, Svetovni dan beguncev, je vsako leto priložnost za pregled (ne)napredka pri uresničevanju zaščite in spoštovanja oseb, ki so bile primorane zapustiti svoj dom.
Ta pregled letos kaže, da svet pretresa še več vojn in oboroženih spopadov, ki spominjajo na koncentracijska taborišča, priče smo sovražnim politikam in prevladujočemu negativnemu diskurzu o migracijah in migrantih, hudim kršitvam mednarodnega prava, humanitarnim krizam in še marsičemu, kar ne govori v prid solidarnosti do sočloveka.
Zgodovinski izraelsko-palestinski konflikt, ki je vzniknil v grozoto genocida v Gazi, se nadaljuje. Države članice EU razpravljajo o priznanju Palestine, nič kaj dosti pa si za Palestince iz Gaze ne prizadevajo pri izdaji vizumov iz humanitarnih razlogov in njihovi evakuaciji. Zagotovo bi bil pri tem daleč najbolj zapleten njihov izstop iz države, pravne podlage za dopolnilne poti, preko katerih bi evakuirani lahko prišli na varno, pa tudi v Sloveniji že obstajajo. Nazadnje se je Slovenija za ta postopek odločila za osebe iz Afganistana po tem, ko so talibani zavzeli Kabul – se pravi možnosti obstajajo.
Dejavnosti na ravni EU bolj kažejo na restriktivnost kot kakršnokoli odprtost, ne glede na to, kako se EU rada kaže navzven. Nedavno (14. maja) je Svet EU sprejel Pakt o migracijah in azilu, ki ga morajo države članice sprejeti v svoje nacionalne načrte. Za obljubami te zapletene zakonodaje o zagotovitvi pravičnejšega in trdnejšega migracijskega sistema ter učinkovitejših azilnih postopkov, Pakt nedvomno vzpostavlja sporne prakse: poudarjeni mejni in pospešeni postopki bodo v praksi pomenili nižanje postopkovnih standardov in številna protipravna vračanja, kakor tudi nevarnost hudih kršitev človekovih pravic in neopaznost še posebej ranljivih posameznic in posameznikov.
Slovenski prostor ima na področju begunstva in migracij še številne izzive, pomanjkljivosti in nenaslovljena področja: urejanje področja kulturnih mediatorjev, integracijska strategija, ki se v praksi še ne kaže, da bi zaživela, umanjkanje premikov na zakonodajnem področju (zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb, o mednarodni zaščiti in o tujcih), odpori pri umestitvi morebitnih novih azilnih domov idr.
Smo v diskurzu, v katerem povezujemo begunce in migrante zgolj s potencialom dobrobiti za delovno silo in reševanje pokojninske blaginje in blagajne. Medtem ko smo v Sloveniji še nekaj let nazaj begunce in druge priseljence videli kot grožnjo zaradi zasedanja delovnih mest, ki so namenjena »nam« in »našemu preživetju«, se danes, ko se srečujemo z velikim pomanjkanjem delovne sile, vse bolj računa nanje. Vendar izgleda, kot da nikoli niso dovolj. Nenehno se morajo dokazovati, da so sprejemljivi za družbo in da si morajo prislužiti pravico do dostojnega življenja. S takšnimi zahtevami in obravnavo neke družbene skupine jo že a priori označimo kot problematično in podrejeno, kar pa predstavlja podlago za njihovo izključitev.
Nehati se moramo sprenevedati ter priznati, da povezovanje priseljencev kot »drugih, tujih«, na katere se rado naprti več bremen in se v njih išče grešnega kozla, ne bo privedlo do razrešitev, temveč bo ustvarjalo še večji prepad med ljudmi in ošibitev celotne družbe. In vsako leto znova se sprašujemo: ali smo pripravljeni in zmožni odstraniti te prepreke in takšno percepcijo ter prestopiti onkraj izključevanja in odvračanja?«
– Živa Gabaj, vodja programa Migracije
