“Anita, draga, 20. maja sva se brali po spletu. Poslušala in občudovala sem te, ko si govorila po televiziji, ne spominjam se več o čem, in sem ti še isti večer napisala: »Draga moja Anita, iskrene čestitke in globok poklon. Anica« V tem zapisu bi dodala še: velika hvala za vse, kar si naredila, izrekla, zapisala v dobro otrok, za človečnost, s katero si obogatila in oplemenitila naš svet.
O tem, kolikim ljudem je pomagala in koliko dobrega je Anita naredila za otroke, bo v teh dneh napisanih in izrečenih na tisoče besed. Mene so se kot sopotnico Anitinega delovanja v nevladnem in humanitarnem sektorju še posebej dotaknile – dotaknile je prešibka beseda – so se posebej usidrale vame širše razsežnosti njenih prizadevanj za dobro otrok. Vedno sem občudovala iskrenost, neposrednost, pogum in veliko modrost njenih javnih nastopov, v katerih je opozarjala, terjala, pozivala, se izpostavljala, bila to, kar danes imenujemo socialna aktivistka najvišjega reda za manjšanje stisk in trpljenja otrok. Občudovala sem in občudujem ostrino in nekompromisnost njene analize socialnih dogajanj, ki so v času nove družbene ureditve, v kraljestvu kapitala, prizadela kakovost življenja in duševno dobrobit množic otrok. Znala je biti vzpodbudno kritična tudi do delovanja strokovnih združenj in institucij.
Mnogi imamo dobre namene in dobre zamisli, a je zaradi raznoterih omejitev tisto, kar uspemo udejanjiti, skromno. Anita je imela energijo, dar in voljo za udejanjanje najširših razsežnosti svoje človečnostne vizije. Seveda so drugi sodelovali, ni opravila vsega sama. Mnogi smo tako ali drugače omogočali ali prispevali k uresničenju Anitinih velikih projektov – od njenih sodelavcev, do botric in botrov. Tako mnogo ljudi, da so dejavnosti zadobile značaj gibanja. Velika človečnost in čistost njenega početja sta Aniti dajali karizmo, s katero je pritegovala in vključevala ljudi v delovanje dobrega. To se je dogajalo tudi zato, ker je znala ustvariti priložnosti za naša dobra dejanja, saj bi marsikdo pomagal, a ni vedel kako. Pravzaprav bi ob smrti Anite Ogulin vsi državljani Slovenije morali izreči sožalje vsem državljanom Slovenije.
Draga Anita, pogrešali te bomo na Slovenski filantropiji. Marsikaj smo naredili skupaj, v sodelovanju s tvojo organizacijo, s tvojo podporo. Predvsem smo bili dolga leta sobojevniki na polju zaščite dobrobiti otrok. Zveni malo obrabljeno in pionirsko, ampak to ne manjša pomena našega poslovilnega sporočila in zaveze: nadaljevali bomo pota tvojih in naših skupnih prizadevanj – tako na ravni pomoči otrokom v stiskah in socialno prikrajšanim, kot na družbeni ravni njihove zaščite.
Ko pišem o Aniti, se mi ves čas v mislih plete beseda »sonce«. Doživljala sem jo kot sonce dobrega, ki greje, osvetljuje prostor okrog sebe, omogoča in povzroča, da drugi ljudje kot majhna sonca grejejo druge, ohranjajo pri soljudeh vero v človečnost, zaupanje v pomoč skupnosti in zavest, da je ob vsem zlu na tem svetu tudi dobro.”
– Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije
foto: Bobo
