Draga Duši!
Z globoko žalostjo smo prejeli novico, da si odšla. Upamo, da si tam, kjer si zdaj, našla mir in življenje brez bolečine, ki ti ga je prinašala bolezen.
V našem spominu boš vedno z velikim nasmehom od ušesa do ušesa, ki je razsvetljeval tvoj obraz in prinašal dobro voljo. V mislih smo tudi s tvojima partnerjem in sinom ter jima izrekamo iskreno sožalje.
Počivaj v miru.
Tvoji nekdanji sodelavci na Slovenski filantropiji
Z Duši sva kar nekaj časa delali skupaj na Slovenski filantropiji. Ko z nekom preživiš veliko časa, skupaj doživljata boljše in slabše trenutke procesa ustvarjanja in delovanja, pa tudi osebnega počutja. Vendar se v tem času sodelavca zbližata, iz sodelavcev se spremenita v sočloveka, postaneta del življenja drug drugega. In ko eden odide za vselej, ostane primanjkljaj v življenjski knjigi drugega.
Lepo je bilo delati s teboj, ker si bila vedra in prijateljska. Tudi potovali sva veliko skupaj. Posebej se spomnim najinega potovanja v Novi Sad. Za vse si poskrbela, pogumno si se upirala srbskim graničarjem, ki me niso hoteli spustiti v Srbijo, ker je bil moj potni list poln kosovskih štampiljk. V Novem Sadu so bili veseli tvoje delavnice, prijetno smo se družili. Še pred kratkim so me kolegice iz Novega Sada spraševale po tebi.
Pozneje, ko nisva več delali skupaj, sem bila vesela tvojih občasnih sporočil po telefonu in obiskov. Hudo mi je bilo ob nesreči z balonom, ki so jo doživela in seveda, ko sem izvedela za tvojo bolezen. Nazadnje sva bili skupaj morda pred kakim letom in pol, ko si me povabila, da sem predavala na seminarju Rdečega križa. Bila si organizatorica in izvajalka dogodka – kot vselej sem se počutila ob tebi prijetno in varno.
Hvala ti, Duši, za to kar si dala meni in mojemu življenju ter za tvojo pomoč pri uresničevanju prizadevanj, ki so osmišljevala moje življenje.
Anica Mikuš Kos
