“Če grem brskati po spominih na začetke festivala, je vse vzniknilo iz dveh razlogov: da smo se na filantropiji soočali z izzivom, kako najbolje ozaveščati širšo javnost o tematiki migracij, ker se je forma okroglih miz izpela; in da nas je bilo nekaj filmofilov. Glavna pri pobudi, da lahko temo naslavljamo s pomočjo filmov, sva bila midva z Urošem Krasnikom, ki ga danes žal ni več med nami. Ideja je kar hitro zaživela, in 2010 smo ob Svetovnem dnevu beguncev v sodelovanju z Zavodom Voluntariat že organizirali prvi festival. Celo stvar je delala peščica entuziastov, festival je trajal tudi po 10 dni, in v tem okviru smo predvajali po 40 filmov, obiskalo nas je veliko režiserjev in režiserk … ki so večinoma spali in jedli pri meni in drugih članih ekipe doma, ker ni bilo sredstev za njihovo nastanitev. Ljudje so se kmalu začeli odzivati in prihajati na projekcije, ki so bile na začetku tudi v bolj neformalnih okoljih – na Metelkovi, v Rogu, Kiberkinu itd.
Po prvih nekaj letih smo seveda ugotovili, da brez več sredstev ne moremo narediti koraka naprej pri npr. tehnični brezhibnosti projekcij, in smo se začeli še dodatno formalizirati. Leta 2015 smo prvič dobili razpis pri Slovenskem filmskem centru, zaradi česar smo se na nek način bolj uokvirili, ukalupili. Z leti smo festival v Ljubljani časovno skrčili na nekaj dni, smo ga pa razširili po drugih slovenskih krajih. Zelo nam je bilo pomembno, da se o temi migracij pogovarjamo tudi v manjših lokalnih skupnostih in še posebej v šolah. Naša ekipa, ki je šla s filmi in pogovori v šole, včasih tudi v družbi koga z migrantsko/begunsko izkušnjo, je vedno prišla nazaj poživljena, navdahnjena, ker so tako učinkovito odpirali najrazličnejše debate z mladimi.
Kljub temu, da smo v vseh teh letih prikazali že več kot 340 filmov, je bil zame izbor vedno ena izmed najpomembnejših in hkrati najtežjih nalog. Trdno verjamem, da dobrega filma o migracijah ni lahko najti, zato je bil najti in izbrati filme, ki bi naslavljali publiko na način, na katerega smo jo hoteli naslavljati mi, vedno izziv. Ker so migracije kompleksna tema, je ne želimo prikazati poenostavljeno, definitivno pa si ne želimo prikazati filmov, ki igrajo predvsem na čustva in so do beguncev in begunk pokroviteljski. Skozi film želimo ozaveščati kaj je v ozadju vojn, konfliktov in hudega pomanjkanja, kar sili ljudi, da zapuščajo svoje domove. O politikah zahodnih sil, ki netijo vojne in povzročajo hudo pomanjkanje ter revščino zaradi lastnih interesov, se govori premalo. Film se je izkazal kot zelo dober medij za tovrstne zgodbe. Teme, ki jih festival obravnava skozi film, so zahtevne in silijo gledalca k razmisleku in upamo, da tudi k večji angažiranosti in ukrepanju v smeri potrebnih sprememb.
Letos je jubilejna edicija in bi se na tem mestu želela zahvaliti vsem, ki so v teh 15 letih prispevali svoj delček v festival. To je res veliko ljudi, ki so v nastajanje, razvoj in izvedbo festivala vložili ogromno sebe in svojega časa. To sta Uroš Krasnik in Urban Preskar, ki sta bila del začetne, entuziastične ekipe. To je Katarina Rotar, ki se je festivalu priključila pred nekaj leti, letos pa je prevzela koordinacijo. To sta Drago Mlakar in Martina Kokovnik, ki sta se leta 2012 odločila, da mora imeti festival pravo, profesionalno in predvsem kreativno podobo. Briljantno (in pro bono!) sta jo soustvarjala več kot desetletje, Martina pa v sodelovanju z agencijo bold.group še zdaj. To je Petra Meterc, ki se je iz fenice festivala prelevila v promotorko in moderatorko, nenazadnje pa tudi v zelo pomemben del programske ekipe. To so vsi podnaslavljalci in podnaslavljalke filmov, prevajalke in prevajalci, brez katerih si filmov ne bi mogli ogledati s slovenskimi podnapisi. To so Kinodvor, Slovenska kinoteka, Pritličje, GT22, MIKK, Mestni kino Ptuj, v zadnjih letih tudi AGRFT, ki nam nudijo prostor, tehnično podporo, svoje izkušnje, strokovnost in nekateri tudi sodelovanje pri programu. To sta festivala Kino Otok in Druga godba, s katerima smo v zadnjih letih super sodelovali in to sta organizaciji Voluntariat, s katerim smo zaštartali festival in Focus, brez katere festival v zadnjih letih ne bi dobil nove, okoljske razsežnosti. To so vsi, ki so bili v vseh teh letih naši gostje na festivalu, režiserke in režiserji ter drugi filmski ustvarjalci in ustvarjalke, strokovnjakinje in strokovnjaki s področja migracij in drugih področij, ki so nam pomagali odpirati teme in sporočilo festivala. Zahvala gre seveda tudi financerjem, kot so Slovenski filmski center, razna veleposlaništva, UNHCR za Srednjo Evropo ter medijskim pokroviteljem. In to so še prostovoljke in prostovoljci, sodelavke in sodelavci, obiskovalci in obiskovalke, gledalke in gledalci, ki ste bili vsa ta leta z nami.
Moram priznati, da me malo daje nostalgija po začetnih, neformalnih festivalskih letih … bi šla še enkrat nazaj, lepo nam je bilo. Kaj vse se da narediti z ekipo mladih entuziastov, koliko popoldnevov, večerov in noči smo delali festival, ki je bil res festival z dušo. Žal v tem trenutku ne vemo, če bomo festival peljali naprej v takšni obliki kot do sedaj, čeprav bomo sigurno ob kakšnem dogodku še predvajali filme. Stari obrazi smo se izpeli in smo pripravljeni prepustiti organizacijo mlajšim generacijam. Če je možno sanjati, si za poklon vsem sodelujočim želim, da bi pred koncem izvedli še retrospektivo izbranih filmov vseh petnajstih let z izbranimi gosti, zraven pa razstavo plakatov s podobami festivala, saj je ta podoba močno vplivala na večjo prepoznavnost festivala.
Nekateri bi lahko rekli, da so migracije ozka tema, a je to daleč od resnice. Zgodbe namreč nikoli ne govorijo samo o migracijah, ampak tudi o svetovnem redu, razmerjih, odnosih, solidarnosti, kolonialističnih interesih, imperializmu, vzrokih za vojne, konflikte, pomanjkanje in revščino, … zato se mi zdi, da smo naredili fajn festival. Hvala, ker ste bili z nami.”
– Marina Uzelac, dolgoletna vodja festivala
