“Zgodovinsko gledano je bil odnos do dela vedno ambivalenten. Na eni strani imamo pozitiven pogled, ki delo pojmujemo kot vrednoto, kot človekovo bistvo. Na drugi strani imamo pojmovanje dela kot sredstva ustvarjanja neenakosti med ljudmi. V današnjem hitro spreminjajočem se svetu se spreminja tudi odnos do dela, saj je pogosto zaznati, da mlajše generacije vse bolj cenijo prosti čas. Hkrati pa se zdi, da na delovnem mestu preživimo vse več časa.
K razmišljanju o delu me je navedlo branje knjige Bulšihti Davida Graeberja, v kateri avtor opredeli celo vrsto zaposlitev, za katere se zdi, da ne služijo ničemur. Med nje avtor uvrsti različne finančne stratege, korporativne pravnike, komunikacijske koordinatorje, svetovalce za področje človeških virov, izvršne direktorje na področju zasebnega kapitala, itd. Bulšihte definira kot obliko plačane zaposlitve, ki je tako zelo nesmiselna, nepotrebna ali škodljiva, da celo zaposleni ne more opravičiti njenega obstoja, četudi se zaradi pogojev dela in zaposlitve čuti dolžan pretvarjati se, da ni tako. Zaradi napredka tehnologije se je delovni čas skozi zgodovino sicer krajšal, a se nikoli ni skrajšal po napovedih. J. M. Keynes je namreč napovedal, da bi lahko nekatere države do leta 2000 uvedle petnajst urni delovni teden. Namesto krajšega delovnega časa se je silovito razmahnilo potrošništvo, uvedli pa smo številna nesmiselna, nepotrebna ali celo škodljiva delovna mesta.
Dela prostovoljskih in nevladnih organizacij nikakor ne moremo uvrščati v zgornjo kategorijo, prav nasprotno, dela slednjih so pogosto še kako koristna in potrebna za napredek in razvoj skupnosti ter skrb za sočloveka. Tudi tukaj pa moramo biti previdni: nagel razvoj prostovoljskega sektorja s seboj prinaša profesionalizacijo, kar lahko po vzoru profitnega sektorja lahko s seboj potencialno prinese tudi vzpostavitev določenih nepotrebnih delovnih mest. Ob želji po čim boljši organizaciji delovnih procesov je gotovo na mestu načelo prave mere pri ustvarjanju novih opravil in delovnih mest. Slovenska filantropija kot ena izmed večjih nevladnih organizacij (tudi po številu zaposlenih) seveda zagovarja profesionalizacijo v nevladnem sektorju. Toda profesionalizacijo, ki s seboj prinaša predvsem kvalitetno, smiselno in koristno strokovno delo, ki je v korist sočloveka in skupnosti.
Prostovoljsko delo je definirano kot delo, ki ga posameznik po svoji svobodni volji in brez pričakovanja materialnih koristi opravlja v dobro drugih ali v splošno korist. Kot tako je potrebno, koristno in smiselno in kot tako popolno nasprotje ‘bulšihtov’. Prostovoljstvo kot varovalni dejavnik na področju duševnega zdravja prispeva k smislu in zadovoljstvu v življenju, zmanjšanju občutkov osamljenosti in bolj vključujoči skupnosti.
Pomembno je tudi, da v svoje delovanje in uresničevanje vrednot vključimo tudi profitni sektor. Da se podjetja vedno bolj zavedajo svoje družbene odgovornosti in razvijajo t. i. korporativno prostovoljstvo in v sodelovanju z nevladnimi organizacijami za svoje zaposlene organizirajo prostovoljski program. To lahko zastavijo enkratno ali večkratno, s predajanjem svojih specifičnih znanj različnim skupinam, z delovnimi akcijami, ali pa dolgoročno – z vključevanjem zaposlenih v družabništvo z različnimi ranljivimi skupinami. S tem lahko podjetja svoje zaposlene spodbudijo k razmisleku o odgovornosti gospodarskega sektorja do skupnosti, zaposlenim pa vsaj en dan v letu namesto opravljanja rednega dela omogočijo opravljanje dela z izrazito družbeno koristno noto, ne da bi za to morali vzeti dopust.
Utopično si lahko samo želimo, da bi nesmiselne bulšihte v prihodnje nadomestila smiselna strokovna dela na področjih, kjer jih manjka, npr. na področju socialnega varstva, zdravstva, vzgoje in izobraževanja, dolgotrajne oskrbe in drugih. Prostovoljsko delo kot ena izmed najbolj plemenitih in smiselnih oblik dela zato nikakor ne sme biti nadomestek za plačano strokovno delo, ampak predvsem nadgradnja le-tega, nekaj, kar prispeva h kvaliteti bivanja posameznika in skupnosti.”
– Franci Zlatar, izvršni direktor
