“Pri nas nekako ne vemo, kaj bi s svojimi starostniki, starši, starimi starši. Zakon o dolgotrajni oskrbi je nastajal toliko časa, da so njegovi prvi snovalci že kandidati za oskrbo. V domovih starejših in oskrbi na domu kronično in kritično primanjkuje kadra, v veliki meri zato, ker so ljudje, ki jim zaupamo delo z eno najranljivejših skupin prebivalstva, sramotno podplačani in preobremenjeni. O oskrbi starejših vse prevečkrat odločamo in razmišljamo, kakor da je to nekaj, kar zadeva le druge, kakor da sami nikoli ne bomo stari. In tako domovi za starejše čedalje pogosteje ne zmorejo več zagotavljati osnovne oskrbe svojim stanovalcem, zapirajo oddelke ter so vse manj podobni domu in vse bolj hiralnicam.
V teh razmerah pa je novo priložnost za razcvet našla zasebna pobuda. Denar ne smrdi, tudi če ga plačujejo tisti, ki imajo najmanj. Dobro se je prijela tudi navada, da je taka podjetniška pobuda še posebej sladka, kadar je deležna koncesije države. In kaj je podjetništvo brez dobička? Iz tega vzgiba verjetno izvira nedavna pobuda na Ustavno sodišče, da bi se koncesionarjem v socialnem varstvu po zgledu koncesionarjev v zdravstvu in v lekarniški dejavnosti dopustilo izplačevanje dobičkov iz javnih sredstev. Čeprav Zakon o socialnem varstvu določa, da je socialno varstvo nepridobitno. Zakon se pač moti. Posebno spodbudo je nedvomno prineslo tudi dejstvo, da bomo kmalu začeli vplačevati prispevek za dolgotrajno oskrbo, v javno blagajno, kakopak. Še več priložnosti za kovanje dobička!
Logično razmišljujočemu človeku se zato zdi skrajno nelogična želja koncesionarjev, da bi pridobili javna sredstva za vključevanje prostovoljcev. To možnost so po letih prizadevanj zdaj prvič dobili izvajalci dolgotrajne oskrbe in socialnovarstvenih storitev. Po zakonu le, če so neprofitni. V ta namen so se pripravljeni na nepridobitnost iz Zakona o socialnem varstvu sklicevati vsi. Češ da so lahko samo deloma neprofitni in da naj bo to dovolj. Če dobro pomislimo, pa to morda niti ni tako nelogično. To je logika kapitala: denar res ne smrdi, zlasti, če ga vzameš državi. Prava podjetniška pobuda take priložnosti ne sme zamuditi. In če ob tem dobi še malce brezplačne, prostovoljske delovne sile, ki je pri delu v podjetjih ne ščiti noben zakon, tem bolje. Še več. Zakon o prostovoljstvu, katerega namen je zaščititi prostovoljce in prostovoljke, delo v podjetjih z razlogom izrecno prepoveduje.
Prihodnost res ni videti preveč rožnata, še manj solidarna. A prav v času, ko nas zlahka doleti tretja svetovna, verjetno jedrska vojna, ko se neenakosti neusmiljeno poglabljajo in Evropa nezadržno drsi v fašizem, je solidarnost edino, kar nam še ostane. Pomemben pokazatelj solidarnosti je skrb za najranljivejše: lahko poskrbimo, da je na voljo vsem, ki jo potrebujejo. Žal pa je lažje dopustiti, da se še naprej razvija v velik biznis, ki tiste brez denarja neusmiljeno pušča ob strani.”
– Katarina Rotar, vodja projektov na programu Prostovoljstvo
