Foto: Jure Eržen
“Živimo v času velikih vprašanj, dvomov in izzivov glede dogajanj kot so vojne, klimatske spremembe in naravne nesreče, egoističnih idealov osebne dobrobiti brez ozira na dobrobit drugih in dobrobiti skupnosti, v času razočaranja nad velikim sistemi, ki ne morejo zagotoviti osnovne varnosti, miru, preprečiti naraščajočih socialnih razlik, ustaviti onesnaževanja okolja. Izzivi, stiske, dvomi se večajo, večajo se potrebe po virih podpore in pomoči ljudem, veča se tudi razkorak med potrebami in viri.
V iskanju novih možnosti za zagotavljanje varnosti in dobrobiti ljudi in človeštva se ponovno usmerjamo v socialno tkivo, v skupnosti. Nevladne organizacije in organizirano prostovoljstvo so umeščeni v socialno tkivo, vendar so v znatni meri odvisni tako finančno kot birokratsko od državnih in mednarodnih institucij, ki jim omejujejo domet, obseg, včasih pa tudi vsebine delovanja.
Ko sistemi in formalne organizacijsko – administrativne tvorbe odpovedujejo in iščemo nove vire pomoči, se pogled mnogih ponovno usmerja v naravne vire pomoči, medčloveško pomoč, socialni kapital skupnosti. Na vse, kar je ljudem pomagalo od pamtiveka, ko življenje ni bilo regulirano in zaščiteno z institucijami. Med izven institucionalne vire medčloveške pomoči sodi tudi prostovoljno delo. Kar se je nekoč dogajalo v naravnih medčloveških odnosih zaradi eksistencialnih razlogov ali moralnih in odnosnih pravil skupin in skupnosti, je z naraščajočo organiziranostjo družbe in formalne družbene kontrole zadobilo značaj v dokajšnji meri regulirane dejavnosti, ki smo ji dali naziv »organizirano prostovoljno delo«. To se je dogajalo predvsem v okviru nevladnih organizacij, včasih pa tudi v okviru različnih institucij, namenjenih skrbi za človeka. Lahko bi rekli, da smo formalizirali in delno institucionalizirali to, kar se je nekoč dogajalo spontano in je bilo samoumevno. To smo storili zaradi različnih interesov – da bi bolj zaščitili ranljive in ranjene v svetu, v katerem se krepijo individualizem, egocentričnost in zmanjšujeta medčloveška pomoč in povezanost s skupnostjo, da bi z organizirano dejavnostjo medčloveške pomoči nadomestili ali dopolnili spontano tovrstno delovanje in nenazadnje zaradi podpore in krepitve človečnosti, sočutja, medčloveške povezanosti v naših skupnostih.
V svetovno razširjenem gibanju organiziranega prostovoljstva kot oblike zaščite ogroženega ali prikrajšanega posameznika, skupine ali skupnosti smo organizatorji in promotorji kar malo pozabili na obstoj in pomen spontane medčloveške pomoči. O spontanem prostovoljstvu, ko ljudje pomagajo drug drugemu kar tako, ne da bi bili včlanjeni, organizirani, obvezani z zakonskimi določili, smo pričeli glasneje govoriti in pisati šele pred kakimi desetimi leti, četudi je takšna prostovoljska pomoč bolj razsežno in vplivno dogajanje za varnost in dobrobit kot organizirano prostovoljno delo.
V sedanjem času, ko sta varnost in kakovost našega življenja odvisna predvsem od delovanja formalnih institucionalnih struktur – administrativnih, socialnih in zdravstvenih, izobraževalnega sistema, opozarjam na še eno nadvse pomembno obliko »prostovoljnega dela«. Lahko bi jo imenovali »prostovoljski dodatek predpisanim opravilom in nalogam delovnega mesta«. Ob tem se spomnim pripovedovanja svoje stare mame, ki je bila učiteljica v osnovni šoli v Gotovljah, kako je pozimi pričakala malčke z lavorjem mrzle vode, da je tistim, ki so prihajali z oddaljenih kmetij in s slabo obutvijo, pred pričetkom pouka odmrznila noge. Takšno »prostovoljsko prijaznost in pomoč«, pripeto na naloge delovnega mesta, doživljamo v svojem vsakdanu in nam veliko pomeni.
Živimo v času, ko nam je vse bližja zavest o pomenu medčloveške pomoči. Soočamo se z dogajanji in ogroženostmi, pred katerimi nas očitno niti najvišje znanosti in formalne organizacijske družbene tvorbe ne morejo zavarovati. Vprašanje je, kako v družbenem tkivu sejati seme cvetov dobrega, povezanosti in družbenega kapitala skupnosti, virov pomoči in varnosti. V tem dogajanju je nadvse pomembna vzgoja otrok in mladih za solidarnost. Velike semenarne dobrega so lahko vrtci, šole in vse druge oblike izobraževanja. Vgrajevanje prostovoljnega dela v delovanje šole je pomembna strategija vzgoje za človečnost in družbeno odgovornost, prispeva k dobrobiti otrok sedanjega časa in k družbenemu kapitalu prihodnosti. Vključuje se v široko področje medčloveške pomoči – spontane, poklicne in organizirane, ki krepi naše moči za soočenja in prizadevanja za boljši svet.
Pomembno mesto pri širjenju solidarnosti imajo lahko tudi mediji. Tvorbe civilne družbe, ki so nosilke prostovoljskega delovanja kot oblike medčloveške solidarnosti, so v tem dogajanju lahko posebno vplivne. V svetu, v katerem živimo danes, je njihova obveznost ne le zagotavljanje individualne pomoči ljudem v stiskah, temveč tudi aktivistično opozarjanje na družbeno povzročene težave in poziv k solidarnosti v skupnostih, torej razvijanje vrednot in praks solidarnosti.
K solidarnosti lahko prispeva vsak izmed nas, vsaka skupina v katero smo vključeni. Vsi smo deli skupnosti in skupnost je del nas. Ob občutku nemoči, ki nas prevzema v sedanjih dogajanjih, ne pozabimo, da so-vplivamo na vrednote in dogajanja v naših skupnostih in da je prisotnost solidarnosti odvisna tudi od vsakega izmed nas.”
– Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije
