“Ali sem komu trn v peti?” – konferenca ob mednarodnem dnevu migrantov

Slovenska filantropija je ob Mednarodnem dnevu migrantov organizirala konferenco “Ali sem komu trn v peti?” na temo vključevanja otrok priseljencev v šolo.

Dogodek je bil namenjen osvetlitvi procesov vključevanja otrok priseljencev v šolski sistem. Razprava je vključevala osebne zgodbe priseljencev, strokovne poglede ter izkušnje šol, ki so prepoznane kot primeri dobre prakse. Posebna pozornost je bila namenjena otrokovemu doživljanju integracije in izzivom, s katerimi se soočajo otroci in njihove družine.

Mohammad, ki je prišel iz Afganistana leta 2016 kot mladoletnik brez spremstva in zdaj živi v Mariboru, je poleg šole izpostavil tudi pomen vrstniškega učenja in podpore iz strani nevladnih organizacij. Največja ovira, ki se je spomni iz časa šolanja v Sloveniji je bariera, ki jo je imel zaradi neznanja slovenskega jezika. Želi si tudi, da bi mu ob končani osnovni šoli bila ponujena pomoč, predvsem pri vpisu v srednjo šolo. Kot mlad človek, ki ne pozna slovenskega šolskega sistema, bi si želel, da bi mu celoten postopek nekdo bolj temeljito razložil in mu ob tem tudi svetoval. Kljub temu, da je svojo pot v Slovenijo opisal kot nevarno in nesigurno, pa verjame, da mu je le ta dala povsem drugačen pogled na življenje, kot bi ga imel, če svoje domovine ne bi bil primoran zapustiti zaradi nevarnosti.

Fatum, podjetnica, prevajalka, prostovoljka in mati treh otrok iz Sirije, je na okrogli mizi predstavila kako nemočno se velikokrat v procesu integracije počutijo starši. Povedala je, da so med učitelji velike razlike in da je od učiteljev odvisno, kako se bo otrok v šoli počutil. Pripovedovala je zgodbo o tem, kako je pred leti njenemu najstarejšemu sinu ena od učiteljic pred celotnim razredom zabičala, da ne bo nikoli znal brati. Zaradi tega je imel dlje časa težave z branjem, pojavil se je strah. Negativna izkušnja pri samem vstopu v slovensko šolo lahko učenca priseljenca zelo zaznamuje. Če učenec v šoli čuti nesprejetost ali celo sovraštvo, nima motivacije za delo v šoli. Na tem mestu je učitelje poslušalce okrogle mize nagovorila, da bolj pozorno izbirajo besede, s katerimi označujejo otrokovo (ne)znanje. Hvaležna je, ker imajo zdaj njeni otroci učitelje, ob katerih se počutijo sprejete.

Rand, srednješolka, ki je prišla iz Sirije pred osmimi leti je na komentar o tem, da bi morali tujci doma govoriti slovensko povedala, da doma govorijo arabsko, ker je to del njihove kulture in identitete. Povedala je, da ji je pomembno, da se trudi s slovenščino, hkrati pa si želi, da bi učitelji imeli več empatije do njene situacije. V šoli se je s sošolci dobro ujela, kadar pa pride do ocenjevanja, pa svojo drugačnost močno občuti, ko ji učitelji rečejo, da jo bodo ocenjevali za minimalni standard, ker je tujka. To jo razjezi, saj si želi imeti možnost vsaj poskusiti pridobiti boljšo oceno.

Vladislav: leta 2022 je prišel iz Ukrajine, obiskuje konservatorij za glasbo in balet, kjer igra pozavno. Kljub temu, da je njegov materni jezik slovanski, je imel pri učenju jezika kar nekaj težav. V šoli se sicer počuti dobro, učitelji so ga sprejeli, veliko so mu pri integraciji pomagale prijazne sošolke.

Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije je dejala, da šola pomeni več kot zgolj vzgojno-izobraževalno inštitucijo, ampak tudi zrcalo države. Šola mora za učence predstavljati nek prostor normalnosti in zavetja. Izpostavila je tudi pomen emocionalnosti pri učenju, saj so miselni procesi kot je pomnjenje snovi emocionalno pogojeni.

Goran Popović, socialni pedagog in defektolog, učitelj razrednega pouka in ravnatelj na OŠ Livada, šoli ki že dolga leta slovi po številu učencev tujcev in je pričela z razvijanjem modela »pripravljalnic« za učenje slovenščine za tujce, kar velja za primer dobre prakse. Trenutno se na njihovi šoli šolajo učenci iz 32 različnih držav. Izpostavil je pomen kreativnosti pri prilagajanju pouka za učence priseljence, prav tako pa je pomemben stik in način komunikacije, ki ga imajo učitelji z učenci. Skrbi ga, da je v Sloveniji premalo poudarka na dobrih praksah. Strah pred tujci se širi, ker se ne poudarja doprinosa, ki ga imajo tujci v Sloveniji. Slovenija potrebuje delovno silo, prav tako pa tujci obogatijo ne samo šport ampak tudi kulturo, kulinariko in umetnost države. Učencem priseljencem je potrebno vliti upanje, da verjamejo vase in v svoje sposobnosti. Pri tem je pripovedoval tudi o njegovih začetkih v Sloveniji, ko je s 33 leti moral začeti popolnoma na novo v tuji državi.

Anja Butala, strokovnjakinja za slovenščino kot drugi tuji jezik, ki trenutno uči slovenščino v azilnem domu je izpostavila težavo, s katero se soočajo učitelji pri pouku. Razredne skupnosti so tako raznolike, vsak otrok ima svoje potrebe in kot učitelji se jim je v 45 minutah zelo težko posvetiti. Predlagala je, da bi moralo za učitelje biti na voljo več različnih prilagojenih gradiv (npr. lahko branje del pri slovenščini ter učbeniki za ostale predmete v lahkem branju), prav tako je potrebno podaljšati čas prilagajanja iz dveh let na precej več let, saj je ta v nekaterih državah dolg tudi 7 let. Prav tako je treba pomoč pri učenju slovenščine prilagoditi glede na jezikovno skupino iz katere otrok prihaja, saj se učenci iz neslovanskih okolij pri pouku precej slabše znajdejo, na voljo pa jim je enako število ur kot učencem iz slovanskih okolij, ki slovenski jezik usvojijo precej hitreje. Predlaga tudi delovno mesto svetovalca strokovnjaka, ki bi deloval na območjih posameznih večjih mest ali regij in bi šolam svetoval kako organizirati in prilagoditi pouk za učence priseljence, hkrati pa bi nadziral, na kak način šole skrbijo za integracijo učencev priseljencev, saj je večkrat moč opaziti, da zakonodaja veleva eno, v praksi pa se izvaja nekaj povsem drugačnega.

Ključne ugotovitve:

• Zakonodaja je zapisana, izvajanje pa se od šole do šole razlikuje, veliko je odvisno od tega koliko otrok priseljencev je na šoli in angažiranosti posameznih učiteljev
• Srednje šole (izpostavljene so bile gimnazije) posvečajo dijakom priseljencem premalo pozornosti, potrebno bi bilo več podpore, dijaki želijo biti slišani
• Da se otrok počuti v slovenski šoli sprejetega je pomemben pristop in odnos učiteljev
• Starši otrok priseljencev se velikokrat počutijo nemočne, odslovi se jih če pridejo na šolo brez prevajalca, želijo biti aktivno vključeni

Program konference 

Konferenca je bila izvedena s podporo Visokega komisariata Združenih narodov za begunce – UNHCR