“Žalostne ali tragične usode beguncev so del množičnega nasilja in zla, ki je danes tako prisotno v našem svetu in videnju sveta in človeštva. Toda težko bi rekli, da je danes trpljenja, ki ga povzroči človek več, kot ga je bilo v prejšnjih časih. Sama sem doživela čas razsežnejšega trpljenja milijonov ljudi v drugi svetovni vojni. Bili so Džingis Kan, križarske vojne, prva svetovna vojna, množica vojn, pobojev, izganjanja in bega ljudi iz njihovih domov, o katerih smo se učili ali pa se nismo učili in zanje ne vemo.
Vendar so razlike med nekoč in danes. Prva je ta, da danes zvemo oziroma bi lahko v nekaj minutah zvedeli vse o vsem, kar se trenutno dogaja. Le pritisnemo na tipko in na nas se zvalijo obvestila o vsem hudem na našem planetu. Druga razlika pa je v tem, da so vplivneži in ideologi v nas, oziroma morda le v ljudi bogatega dela sveta, vgradili predstavo o rastoči blaginji, dobrobiti, varnosti, o pravnih državah, o vladavini demokracije, o svetu brez trpljenja. Zato imamo ali smo imeli tem obljubam ustrezna pričakovanja.
Po tem pa se je zgodilo, da smo prepoznali majavost in šibkost naših varnostnih struktur, da nas domišljene in razdelane državne ali mednarodne organizacije, kot je Varnostni svet, ne zavarujejo pred množičnimi nasiljem in preganjanjem. Ponovno smo se ovedli ene redkih občih resnic, da človeškost – to je celota lastnosti človeka – vključuje dobro in zlo, pač pri različnih ljudeh v različnih razmerjih in različno izkazano v različnih okoliščinah.
Ko beremo, slišimo, gledamo na zaslonih množično ali posamično gorje in trpljenje, ki ga povzroči človek, se odzivamo na različne načine. Prvi odziv je sočutje, dogajanje nas pretrese, nas zaboli … Če zmoremo, pomagamo – v nas se obudi lastnost človeškega rodu, ki ji pravimo človečnost. Če je prehudo, zamižimo, izključimo napravo, nočemo slišati, videti, saj s svojim sotrpljenjem nikomur ne pomagamo. Če je hudih množičnih dogajanj preveč ali če predolgo trajajo, se navadimo nanje, otopimo, sprejmemo jih kot del stvarnosti – tako pač je, na svetu ni pravice, ljudski rod se ničesar ne nauči od velike učiteljice zgodovine. Besedno obsojanje in zgražanje je najtrdnejša stalnica odziva, pa še ta postane pri mnogih ljudeh sčasoma kot pričakovana ali zapovedana moralna drža, z medlo čustveno spremljavo. Potem je tu še pojav »spitzen področja« našega zanimanja in sočutja. V zadnjem času smo za Ukrajino dodelili to mesto Gazi. Sudan še ni prišel na vrsto, četudi je tam – če smem uporabiti povsem neprimerno primerjavo, po vsej verjetnosti še huje. Ljudje smo tako narejeni, da imajo naši možgani, srce, duša omejene zmogljivosti odzivanja na informacije, zaznave o trpljenju drugega, drugih.
Spremljevalke sedanjih odzivov na dogajanja zla, tudi na gorje, s katerim se srečujemo v našem vsakdanu, so razočaranje, občutek nemoči, resignacija. Imam sosedo, ki po tem, ko sva potožili o vsem slabem, kar se dogaja na svetu, vedno zaključi: »Ne vi, ne jaz ne bova ničesar spremenili«
Neposredno v našem vsakdanu se srečujemo s trpljenjem in slabim ravnanjem z begunci in drugimi migranti, ki se zatečejo k nam. Tudi pri nas se dogajajo nelepe reči, tudi v naši mejni reki je utonil človek begunec. Naš odziv na stiske beguncev in drugih migrantov je vse bolj medel – razen odziva nekaterih aktivistov. Obenem pa želimo – vsaj večina nas – ohraniti svojo človečnost in si vedno znova zastavljamo vprašanje: »Kaj lahko storim jaz?«
Človečnost preživi tudi v največjem zlu in trpljenju, saj se izkazuje v velikih in majhnih dejanjih, s katerimi pomagamo ljudem, da okrepijo svoje moči za obvladovanje hudega. Glas, povzdignjen zoper zlo, storjena dobra dejanja in izražena človečnost imajo učinke, ki znatno presegajo okoliščine tukaj in sedaj. Delujejo transcendentalno, pomagajo drugim, ki zvedo za storjeno dobro, krepijo njihove energije, utrjujejo upanje in zaupanje v človeški rod. Prav vsak izmed nas ima možnost storiti kaj za boljše življenje begunca, migranta v našem mestu, vasi, soseski in svojim vedenjem in solidarnostjo prispevati v zakladnico človečnosti.”
– Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije
