“Letošnji 8. marec je umeščen v 80. obletnico zmage nad okupatorjem, nad fašizmom in pričetkom nove socialne ureditve države, v kateri smo živeli. Obenem je letošnji 8. marec umeščen v čas nepredvidljivih in ogrožajočih družbenih dogajanj, ki predstavljajo korake nazaj ali vstran od pozitivnega napredovanja družbe. Vračajo se dogajanja, za katera smo zatrjevali »nikoli več« – vojne, neofašizem, večanje socialne neenakosti, celo neo-kolonialne težnje in tudi nazadovanja glede pravic žensk – ne le v svetu ideologij, temveč tudi v realnem svetu nekaterih držav, npr. v zakonodajah glede splava. Vse to povzroča jezo, ogorčenje, tesnobo in strah. Obenem nas preplavlja občutek nemoči, da bi kot državljanke in državljani kaj spremenili. Če Organizacija Združenih narodov ne more preprečiti ali ustaviti vojn, kaj neki lahko storim jaz kot posamična državljanka?
Pa vendar je veliko ljudi – moških in žensk – , ki si prizadevajo za boljši svet. Ta prizadevanja se dogajajo v okviru vsakdanjega življenja, socialnih mrež, poklicnih vlog, socialnega aktivizma, tu pa tam tudi politike.
K tem prizadevanjem sodi tudi vzgoja otrok za človečnost, solidarnost in za aktivno prispevanje dobrega v socialno tkivo našega življenja. Pri tem imamo ženske še posebej pomembno vlogo, saj prevladujemo v pedagoških poklicih – 95% zaposlenih v vrtcih je žensk in v učiteljskem poklicu je 75% žensk. Torej v univerzalnem sistemu, ki vsaj za 9 let življenja v osnovni šoli vključuje vse otroke, za veliko otrok pa še mnogo več let otroštva in obdobja doraščanja.
Vzgoja za družbeno pravičnost, enakopravnost, solidarnost, človeško dostojanstvo za vse ljudi, ohranjanje miru in varnosti, za aktivno iskanje rešitev za izzive sodobnega, naglo se spreminjajočega sveta, in grozečih zlih družbenih dogajanj – to vse je izredno pomemben prispevek žensk v pedagoških poklicih k miru in človečnosti.”
– Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije
