Slavko Bedić je prostovoljec v našem medgeneracijskem centru, Hiši Sadeži družbe Črnomelj. Gospod v poznih šestdesetih je upokojen električar, ki je 40 let delal v novomeškem Revozu kot vzdrževalec robotike. V Hišo je prispel po naključju – poklical ga je prijatelj in ga prosil, da pride pogledat in popravit luči v Hiši, ki je bila takrat še na stari lokaciji. In potem so začele kapljati prošnje naprej, za pomoč pri drugih stvareh, pa seveda pri selitvi v nove prostore … pa je bil kar za, saj pravi, da ima časa kot upokojenec kar dovolj. Ko je na začetku gledal zdaj nove prostore Hiše – nekdanji samski dom Slovenskih železnic – je bil kar skeptičen glede tega, če nam bo uspelo to preurediti v topel prostor, kamor bodo ljudje radi hodili. Ampak z dobro voljo se da narediti vse! Pomagal je napeljati elektriko, kitati, brusiti, beliti, opremljati prostore, pa še in še. Zdaj, ko je prenove in selitve konec, se v Hiši udeležuje šahovskega krožka in igra tarok.
V Hiši je skoraj vsak dan, ker ko je kaj za postoriti, ga Marica pač pokliče. Tako da je kljub temu, da je vključen šele dobro leto, že skoraj inventar. V Hiši je spoznal nove ljudi in lepo mu je v njihovi družbi, lepo mu je tudi, ko ga vsako sredo povabijo na kosilo. Velikokrat je tako, da ko grejo ljudje v pokoj, ostanejo sami in ne vedo, kaj bi s časom. Marsikdo potem ne gre nikamor, Slavko pa kar gre. Dovolili so mu, da za Hišo uredi manjši vrt – lani je posadil radič, motovilec in česen, zdaj, ko je pomlad, pa še kaj. In vse, kar bo zrastlo, bodo lahko porabili v kuhinji Hiše. Rekreacija mu je sploh v užitek, z veseljem vrtnari, igra šah, ustvarja Wiehlerjeve gobeline, … ni mu dolgčas. Naša Hiša ponuja tako pester izbor različnih aktivnosti, da se lahko vsak najde v kakšni. Imamo tudi krožke ročnih del, za katera pravijo, da je to za ženske in da če moški to počnejo, so copate. Slavko je vehementen glede tega, da to ni res in da ni nič sramotnega! Njega je vsega naučila mama in zna poleg vezenja gobelinov tako štrikat kot kvačkat.
Glede prostovoljstva pravi – zakaj pa ne? Lepo mu je, da lahko nekomu pomagaš, ki je v stiski. Toplo mu je pri srcu. Povabil bi čisto vse, ki imajo čas, pa čeprav samo uro ali pa dve, da si gredo ogledat delo katere koli prostovoljske organizacije – če lahko, kar k nam v Hišo – in da ta čas potem namenijo pomoči. Na ta način se izpolniš. Poleg tega dobiš zavedanje, da nisi sam in veš tudi, kje lahko dobiš pomoč, če jo potrebuješ. Slavko je zdaj del Hiše in ve, da bodo sodelovali, dokler mu bo služilo zdravje.
