“Na aprilski redni seji je Državni zbor potrdil spremembe Zakona o zdravstveni dejavnosti. Zakona, ki ureja preprosto stvar, ki bi morala biti že davno urejena in predvsem nikakor sporna: da se v zdravstvu pomoči in oskrbe ne sme nuditi glede na debelino denarnice, pač pa glede na resnost bolezni, poškodbe, stanja. In da je treba zato še posebej skrbno paziti, da se v zdravstvu zasebni in osebni interesi ne prepletajo z javnimi. Zakon je bil ves čas nastajanja tarča kritik in napadov branilcev in branilk sedanjega stanja, ki najbolj koristi tistim, ki »se znajdejo«, saj lahko bajno zaslužijo. Na zakon je pričakovano izglasoval veto Državni svet, ki se že dolgo ne more več niti pretvarjati, da zastopa kakršnekoli ljudi. Po ponovni potrditvi se posameznim členom obeta še presoja na Ustavnem sodišču, ki se bo tako znašlo pred nalogo (težko, ali pa otročje lahko, odvisno od zornega kota), presoditi, ali med z ustavo zagotovljenimi pravicami obstaja hierarhija – in ali je potemtakem pravica do zdravstvenega varstva nižje od pravice do svobodne gospodarske pobude. V prid zakona se je aktivirala civilna družba, ki je resno vzela predvolilne obljube o ločitvi javnega in zasebnega zdravstva. In ki še naprej verjame, da imamo zdravstveni sistem zato, da skrbi za paciente in pacientke, ne pa zato, da izbrancem zagotovi čim boljše zaslužke. Sprejetje zakona v trenutni obliki je zato nedvomno velika zmaga civilne družbe, predvsem pa velika zmaga pacientov in pacientk, sedanjih, prihodnjih in morebitnih, ki so se pri odločanju o lastni usodi končno enkrat znašli v ospredju. Naslednji veliki preskus bo dosledna implementacija zakona …
Ta isti Državni zbor je na prav isti seji izglasoval tudi, da sta za nadaljnjo obravnavo primerna dva predloga, ki neposredno krčita pravice revnih družin, zlasti otrok v revnih družinah. Še dobrohotnemu opazovalcu je jasno, da sta namenjena discipliniranju romskih staršev na škodo otrok. Prizadete bodo kajpada tudi druge revne družine, ki prejemajo denarno socialno pomoč in jim otroški dodatki pomembno izboljšajo finančno stanje. A verjetno v manjši meri tiste, ki so »naše« in bolj ubogljive. Tudi tukaj bo aktivacija civilne družbe ključnega pomena. Se bosta ob tako očitni diskriminaciji sama od sebe oglasila varuh človekovih pravic in zagovornik načela enakosti? Upamo lahko.
Tako vedenje je žal simptomatično: ista skupina ljudi, ki ima v rokah zakonodajno oblast, lahko v istem tednu, morda celo v isti uri, sprejme vrednotno diametralno nasprotne sklepe. Včasih gre za naše in njihove, drugič za kapital in delavce, vselej pa za močnejše in šibkejše. Žal je iz leta v leto bolj očitno, da šibkejše skupine prebivalstva na svoji strani nimajo pravega zagovornika, razen kadar to vlogo prevzamejo javnost, nevladni sektor, civilna družba. Zmage, kakršna je sprejetje Zakona o zdravstveni dejavnosti, kažejo, da so pozitivne spremembe mogoče in nam dajejo nov zagon. In zato je še tem bolj pomembno, da se znova in znova postavljamo v bran najranljivejšim, najšibkejšim, najrevnejšim, saj članstva v družbi, v skupnosti, ne merimo po premoženju, barvi kože, jeziku ali narodnostni pripadnosti.”
– Katarina Rotar, vodja projektov na programu Prostovoljstvo
