“Od vekomaj smo si ljudje med seboj pomagali, sicer človeški rod ne bi preživel. Še posebej pomembna je bila ta pomoč v času zla kot so epidemije, vojne, lakota. V sodobnosti bogatega sveta v katerem prevladuje načelo tekme za moč, za imetje so se podporni viri naših naravnih skupnosti zmanjšali.
Prepuščamo skrb za pomoč ljudem v stiski in za izboljšanje kakovosti življenja službam, formalnim varovalnim sistemom zdravstva, socialnega skrbstva ter političnim odločitvam. Prav v zadnjem času pa ugotavljamo, da ti sistemi slabše delujejo, da so njihovi dobri učinki vse bolj omejeni. Celo za velike varuhe miru in dobrobiti kot so Združeni narodi ugotavljamo, da nam ne morejo zagotoviti osnovne varnosti s preprečevanjem vojn ali z učinkovitimi ukrepi varovanja naravnega okolja. Vse bolj je prisotno vprašanje, kaj lahko jaz kot občanka, državljanka, prebivalka planeta storim, da bi bilo ljudem v stiski in nam vsem bolje?
Med prvimi odgovori je ta, da se dejavno vključimo v pomoč drugemu in v prizadevanja za varnost in dobrobit ožjih in širših skupnosti. In to najlažje storimo s prostovoljskim delom, bodisi v okviru nevladnih ali drugih organizacij in služb ali kar tako spontano, kot člani svojih skupnosti.
S prostovoljskim delom prispevamo k človečnosti naših skupnosti, na tehtnici dobro/zlo dodajamo dragoceno učinkovino dobrega med ljudmi. Empatija in modrost vzajemne pomoči, krepitve skupnega dobrega in solidarnosti sta za preživetje, varnost in dobrobit enako pomembni ali še bolj pomembni kot razumske sposobnosti, ki omogočajo znanstvene dosežke in njihov vpliv na kakovost življenja ljudi. Prostovoljsko delo, vzajemna pomoč, družbena odgovornost posameznika do sočloveka in do skupnosti so varovalke našega žitja, sožitja, varnosti in dobrobiti.”
– Anica Mikuš Kos, predsednica in soustanoviteljica
