“Pri Založbi Krtina je pred kratkim izšla knjiga Moderna teorija migracij – Drugačni ekonomski pristop k spodleteli politiki Evropske unije, ki jo je napisal Peo Hansen, profesor politologije na Univerzi Linköping na Švedskem. Avtor v njej razbija prevladujočo miselnost, da begunci_ke predstavljajo predvsem fiskalno breme – torej, da z davki prispevajo manj, kot prejemajo prek socialnih transferjev. Na primeru Švedske, ki je med letoma 2015 in 2017 sprejela največ beguncev_k v EU glede na število prebivalcev, pokaže, da so prav višji izdatki, povezani s sprejemom beguncev_k, spodbudili gospodarsko rast in povečali prispevke v sistem socialne države.
Hansen natančno analizira tudi restriktivne azilne politike EU, ki so v ostrem nasprotju s pristopom, ki ga je Švedska razvijala v omenjenem obdobju – torej v času množičnega prihoda beguncev_k v Evropo. Postavlja se vprašanje: zakaj se Evropa in tudi Slovenija še vedno ne znata ustrezno soočiti z demografsko krizo – staranjem prebivalstva, potrebo po povečanju aktivnega prebivalstva ter razvojem skupnosti, predvsem ruralnih, iz katerih prebivalstvo izginja?
Eden ključnih razlogov za zadržanost do migracij je pogosto prisotna ideologija »zdravih javnih financ«, ki migracije predstavlja kot nedosegljiv luksuz. Argumenti, da si sprejemanja beguncev_k ne moremo privoščiti, ker nas to »preveč stane«, pogosto služijo kot podlaga za širjenje sovražne retorike – še posebej v manjših državah, kot je Slovenija. Sklicevanje na pomanjkanje integracijskih kapacitet in širjenje stereotipov o priseljencih_kah, ki naj bi izkoriščali socialne ugodnosti, vodi v razvoj vse bolj restriktivnih ukrepov, ki integracije ne olajšujejo, ampak otežujejo – in pogosto priseljence_ke puščajo na robu družbe.
Čeprav se je politika do migracij v Sloveniji v zadnjih letih nekoliko izboljšala, ostajajo priseljenci_ke pogosto ranljiva skupina – bodisi kot izkoriščana delovna sila bodisi kot žrtve trgovine z ljudmi. V zadnjem času so bili sicer narejeni pomembni koraki: s sprejemom Strategije na področju migracij in Integracijske strategije smo začrtali bolj vključujoč pristop k oblikovanju družbe, ki prepoznava sodobne izzive in se zaveda pomena vključevanja priseljencev_k. Učinki sprejetih strategij bodo seveda v praksi vidni šele čez čas. Pozitivna je tudi novost v Zakonu o tujcih, potrjena aprila 2025, ki bo omogočila, da lahko zaposleni prosilci_ke za azil zaprosijo za dovoljenje za bivanje – s tem se brišejo stroge meje med različnimi statusi migrantov_k, kar je v preteklosti pogosto prispevalo k izključenosti.
A do cilja – odprte, solidarne in vključujoče družbe – nas še vedno loči dolga pot. Migracije in integracija ostajajo na obrobju političnega interesa, izvajanje strategij pa je pogosto prepuščeno Uradu za oskrbo in integracijo migrantov, nevladnim organizacijam in projektom. Priseljence_ke pogosto še vedno raje vračamo, kot pa jim omogočimo vključevanje v družbo, v kateri bi lahko polnopravno sodelovali.
Pravi napredek bo dosežen takrat, ko bodo integracijski ukrepi postali sistemski: takrat, ko bodo v procese v večji meri vključene tudi lokalne skupnosti, šole, centri za socialno delo in druge institucije. Takrat, ko bomo ugotovili, da med nami in njimi pravzaprav ni bistvenih razlik, saj si vsi prizadevamo k dostojnemu življenju, socialni vključenosti in želimo prispevati k skupnosti. In predvsem takrat, ko bomo priseljence_ke nehali dojemati kot grožnjo ter jih začeli sprejemati kot sosede, sodelavce_ke in prijatelje_ice.”
– Franci Zlatar, izvršni direktor
