Prehranska varnost je vse bolj pereča tema s katero se ukvarja vse več ljudi. Na eni strani imamo velike trgovinske megalomane, katerim je najpomembnejša prodaja svojih artiklov. Na drugi strani imamo številne ljudi, ki si teh artiklov zaradi neumorno rastočih cen in življenjskih stroškov ne morejo zares privoščiti. Največji absurd te situacije je v tem, da ravno ti omenjeni artikli naposled končajo v smeteh prav teh trgovin, ljudje pa ostajajo brez najbolj osnovnih dobrin in lačni.
Na Slovenski filantropiji si prizadevamo izboljšati omenjeno situacijo s programom Viški hrane – hrana ljudem, ne smetem, ki se je začel izvajati leta 2014. Njegov obseg se je močno povečal in razpršil v času epidemije covida-19 oziroma t. i. korone. Zakaj ravno takrat? Sam vidim več razlogov, povezanih s specifikami tistega časa. Starši so ostajali na čakanju doma z otroki. Takšna situacija je sočasno marsikomu zmanjšala dohodke ter povečala življenjske stroške. Na drugi strani so imele tudi trgovine težave zaradi zmanjšane dobave številnih dobrin. Otroci v tistem času niso več jedli malice in kosil v šoli, ampak doma. Starejši posamezniki si zaradi fizičnih oviranosti niso zmogli ustvarjati zalog, kot so to v tistem času počeli številni prebivalci, cene osnovnih živil pa so medtem zrasle. Vendar se je v času koronakrize začelo tudi vse bolj govoriti o trajnostnem razvoju prehrambne industrije – kako proizvajati lokalno, kako priskrbeti ljudem hrano s čim manj stroški, kako zavreči čim manj hrane. Takrat smo na Slovenski filantropiji program razširili in navezali stik z več trgovci, da bi hrano, ki bi jo sicer zavrgli, prevzeli mi ter jo razdelili ljudem, ki živijo na pragu ali celo pod samim pragom revščine.
Vse odtlej so potrebe med prebivalstvom vedno večje in se ne zmanjšujejo. Koronakrizi je sledila vojna v Ukrajini in s tem energetska kriza. Cene energentov so poskočile, kar je za ljudi, ki imajo že tako nizke dohodke, pomenilo, da jim na koncu meseca ni ostalo dovolj niti za osnovna živila. Cene živil se seveda niso zmanjšale, njihova rast je neustavljiva konstanta, ki klesti po hrbtih in ustvarja luknje v želodcih ravno tistim, ki so najbolj ogroženi. Število teh pa se po naših opažanjih povečuje. Predstavljajmo si 4-člansko družino z dvema minimalnima plačama ali z eno plačo ali celo brez plače ter dvema šoloobveznima otrokoma. Na koncu meseca, ko poravnajo vse položnice in najemnino, jim za živila ostane 200 evrov, kar nanese 6,7 evra na dan. Štruca kruha danes stane okoli dva evra, liter mleka en evro, pakiranje mletega mesa pa pet evrov. Družina je samo s temi stroški že davno presegla limit, ki ga lahko dnevno porabi za hrano. Namesto teh dveh staršev si lahko predstavljamo tudi mater samohranilko, starejše z nizkimi pokojninami ali trajno nezaposljive ljudi zaradi bolezni, ki prejemajo mizerno invalidsko pokojnino. Koronakrizi in vojni v Ukrajini je sledila vojna v Gazi ter trgovinske vojne ameriškega predsednika Trumpa. Cene so znova zrasle.
Zakaj omenjam vse te krize? Geopolitika vpliva na socialno varnost in z njo povezano prehransko revščino, s tem pa tudi na mikrokozmos posameznikov. Seveda pa niso edina težava samo odločitve svetovnih voditeljev in njihove igre monopolija, temveč veliko stvari ne deluje niti bližje domu oziroma kar doma. Višine najemnin, ki rastejo kot tisti čudežni fižol iz pravljice, nizki socialni transferji, mizerna minimalna plača in ne izenačenje plač z inflacijo so le nekateri od razlogov, zakaj si toliko ljudi ne more privoščiti zagotavljanja čisto osnovnih življenjskih pogojev in s tem seveda tudi živil. Na tem mestu vskočimo humanitarne organizacije, kot je Slovenska filantropija, ki v sodelovanju s trgovci poskušamo priskrbeti ljudem vsaj prehranske osnove, kot so kruh ter nekaj sadja in zelenjave. Tukaj sta tudi nepogrešljiva Rdeči križ in Karitas.
Seveda se sliši lepo, da je nekje nekdo, ki se zaveda težav s prehransko varnostjo ljudi in tudi prepoznava načine, kako zmanjšati prehransko revščino. Vendar se pri vseh teh prizadevanjih nas humanitarcev za zagotavljanje hrane odpira več vprašanj. Ali lahko sploh še govorimo o prehranski varnosti, ko govorimo o donacijah živil iz trgovin? Ali so to ustrezna živila za zdravje ljudi? Ali je njihova količina zadostna? Ali lahko pri teh paketih hrane govorimo o polnovrednih obrokih z zadostno količino makro in mikro hranil?
Pri zmanjševanju prehranske revščine in poskušanju zagotavljanja prehranske varnosti v resnici samo rešujemo slabe odločitve odločevalcev in krpamo Vidkovo srajčico sistema. Vsi zgoraj omenjeni dejavniki vplivajo na prehransko varnost, ki pa je po moji oceni skorajda mrtva črka na papirju. Dokler bo na tisoče ljudi v naši državi na vsakodnevni ravni potrebovalo pomoč humanitarnih organizacij pri osnovnih živilih, toliko časa ne moremo govoriti o prehranski varnosti.
Klas Preželj, strokovni sodelavec in vodja projekta Viški hrane na Slovenski filantropiji
*Besedilo je prvotno nastalo za Slogopis – časopis Platforme SLOGA – platforme nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč
