Ste se tudi vi kdaj spraševali kaj storiti, kako svetovati, ko slišite, da je nekdo diskriminiran ali se tako počuti? Ste vedeli, da to, kar se dogaja ni prav, niste pa vedeli, kaj narediti? 

Te dileme poznamo in verjamemo, da so jasni odgovori na taka vprašanja pomembni za vse, ki delamo z ranljivimi skupinami oziroma s potencialnimi žrtvami diskriminacije, zato vas 4. decembra 2019 ob 11.00 vabimo na delavnico Prepoznajmo diskriminacijo in ukrepajmo v Hišo Sadeži družbe Murska Sobota (Ulica Štefana Kovača 20, Murska Sobota).

Pravnica Jana Huč Uršič nam bo predstavila veljavno zakonodajo na področju varstva pred diskriminacijo in odgovorila na konkretna vprašanja, pogovarjali se bomo o tem, kakšno vlogo lahko prevzamemo, in se skupaj naučili presoditi, kdaj gre za diskriminacijo in kdaj ne, pa tudi, kako lahko z novim znanjem pomagamo ljudem, ki so tarče diskriminacije.

Pridružil se nam bo tudi Jožek Horvat Muc, predsednik Zveze Romov Slovenije, ki bo spregovoril o diskriminaciji nad Romi.

Program:

• 11.00-11.15: uvod, opis projekta, kratka predstavitev analize prepoznavanja diskriminacije v NVO (Slovenska filantropija)
• 11.15-11.45: Diskriminacija nad Romi v Praksi (Jožek Horvat Muc)
• 11.45-12.15: predstavitev veljavne zakonodaje (Jana Huč Uršič)
• 12.15-12.30: pogovor, vprašanja udeležencev

Udeležba na delavnici je brezplačna.

Prijavite se lahko do 28. novembra 2019 preko prijavnega obrazca.

Delavnico organiziramo v okviru projekta ZaVse/4 ALL, ki ga izvajamo v partnerstvu z Združenjem izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji (ZIZRS) kot koordinatorjem in Zavodom Vozim.

Elena je osemnajstletnica iz Osijeka na Hrvaškem, ki rada širi ljubezen in se nerada prepira. Z njo smo se pogovarjali poleti, na mednarodni mladinski izmenjavi v organizaciji Slovenske filantropije, ki je letos nosila naslov ‘Odkrij SE(be)’.

Predmet z zgodbo

To je prvi fotoaparat v moji družini. Moj dedek ga je kupil leta 1972, ko se je rodil moj oče, in prve fotografije mojega očeta so bile posnete z njim. Moj dedek je bil mirovnik, ubit tik pred vojno na Hrvaškem leta 1991. Ubili so ga ljudje, ki se niso strinjali z njim in niso hoteli miru. Po tem je fotoaparat podedoval moj oče. Ko sem se rodila jaz, je moj oče kupil drug fotoaparat, ki ga še vedno imam in uporabljam. Vse se je začelo z mojim dedkom, zato sem ponosna, da imam nekoga v družini, ki je začel s tem hobijem. Upam, da bom lahko tradicijo nadaljevala s svojimi otroki.

Družinska dediščina mirovništva

Moja babica mi vedno pove, da vidi dedka v meni, ker je koncept miru tudi meni zelo pomemben, tudi jaz sem na nek način mirovnica. Zaradi tega velikokrat potegnem kratko, prav tako kot moj dedek. Babica mi pravi, da moram biti bolj pazljiva, a sem ponosna, da sem takšna. Ponosna sem, da je moja družinska zapuščina prepletena z mirom, ljubeznijo in deljenjem tega naprej med ljudi. Dedka nisem nikoli spoznala, a je moj vzornik, ker je žrtvoval svoje življenje za boljši svet. Čeprav mu ni uspelo, je poskusil, kar je zelo pomembno. Zaradi vsega tega si želim v življenju izbrati poklic, v katerem bom lahko pomagala drugim.

Sprejemanje drug drugega in skupnost, ki nastane na izmenjavi

V tem prostoru in s temi ljudmi se čuti podpora, ljubezen in sreča. To je moje drugo leto na izmenjavi in obožujem to, kako postanemo neke vrste družina v kratkem času, ko smo tu. Zavedamo se razlik med nami, hkrati pa vemo, da smo na nek način tudi enaki. Resnično upam, da se bom naslednje leto vrnila, nasploh pa mislim, da je to čudovita izkušnja, ki bi jo morali izkusiti vsi najstniki. Tu smo si ustvarili varen prostor, kjer se lahko vsi pogovarjamo o svojih težavah. Večinoma nato odkrijemo, da ima ali pa je imel enake težave tudi kdo drug, ki potem z drugimi deli svoje načine spopadanja s tem. Med stvarmi, ki bi jih rada izpostavila glede naših odnosov, je tudi dajanje komplimentov. To je sicer majhna stvar, a nekomu, ki je sramežljiv, lahko veliko pomeni.

Medkulturnost na izmenjavi

Izmenjava nas je postavila v zelo medkulturno okolje z ljudmi različnih etničnosti. To dejstvo mi je zelo všeč zato, ker je popolnoma drugačno od tega, na kar sem navajena. V naših krajih, kjer živim na Hrvaškem, ne moreš naleteti na takšno bogastvo različnosti. Tako socialni mediji kot mediji namreč širijo večinoma negativne predsodke o določenih skupinah ljudi oziroma določenih narodnostih, in bralci ali gledalci potem verjamejo, da je to resnica o vseh članih te skupine. Na svetu obstajajo tako dobri kot slabi ljudje – ne moreš dati vseh ljudi ene narodnosti v isto košaro.

Slovenska filantropija mladinske tabore izvaja z namenom, da mladim ponudi izkušnjo medkulturnega sodelovanja,  jih senzibilizira za drugačnost ter spodbudi, da tudi sami postanejo akterji odprte in solidarne družbe.

Smiselnost projekta so prepoznali v Zavodu Movit, Nacionalni agenciji programa Erasmus+, Evropska komisija pa je projekt podprla s sredstvi, ki omogočajo kakovostno izvedbo programa in brezplačno udeležbo za mlade.

15. novembra 2019 bomo v Kopru, v prostorih društva PiNA (Gortanov trg 15, Koper) ozaveščali o diskriminaciji. V ta namen ob 10.00 pripravljamo delavnico PREPOZNAJMO DISKRIMINACIJO IN UKREPAJMO, na kateri bomo skupaj s pravnico Jano Huč Uršič razreševali dileme, katera dejanja ali stanja so diskriminatorna in katera le krivična, spoznali bomo evropski in slovenski pravni okvir varstva pred diskriminacijo in različne inštitucije, ki delujejo na tem področju. Prijave preko prijavnega obrazca.

Delavnica je za udeležence brezplačna.

Število prostih mest je omejeno, prijave sprejemamo do 14. novembra 2019 oz. do zapolnitve prostih mest.

Ibrahim M. in Ibrahim K. sta osemnajstletnika iz Londona, ki obiskujeta isto šolo in sta velika prijatelja. Z njima smo se pogovarjali poleti, na mednarodni mladinski izmenjavi v organizaciji Slovenske filantropije, ki je letos nosila naslov ‘Odkrij SE(be)’.

Za izmenjavo, ki ponuja priložnost iti v Slovenijo za dvanajst dni in spoznavati druge mlade iz Evrope, sta izvedela prek e-pošte v šoli. Kaj je sledilo po tem?

Ibrahim K.: Srečala sva se z Julio, mladinsko voditeljico za skupino iz Velike Britanije, ki je bila na začetku kar ostra. Govorila nama je ‘tam ni nekega udobja, kaj šele wi-fi povezave’ – nalašč je govorila na način, da je zvenelo težko (smeh). Ampak – tu je resnično zabavno.

Ibrahim M.: Jaz zelo uživam. Še bi prišel, stoodstotno.

Kaj vaju je najbolj pritegnilo za to, da sta se izmenjave potem udeležila?

Ibrahim M.: Zdelo se mi je, da je to priložnost za novo izkušnjo, da grem nekam, kjer še nikoli nisem bil – zakaj torej ne bi poskusil?

Ibrahim K.: Pred tem še nikoli nisem slišal za Slovenijo, zato sem začel raziskovati in ugotovil, da je res lepa država. Potem nam je Julia rekla, da bomo živeli v divjini sredi ničesar in da bomo spoznali veliko novih ljudi iz Nemčije, Hrvaške in Slovenije. To se mi je zdelo čudovito, saj se rad družim z ljudmi in se učim o različnih kulturah.

Kaj si mislita o aktivnostih, ki jih za vas organizirajo na izmenjavi?

Ibrahim K.: Včasih znajo biti ponavljajoče, a večinoma ti dajo misliti. Ko se izvajajo so zabavne, a po koncu se začneš spraševati: ‘Vau, je bila to res samo igra, ali je zadaj kakšen globlji pomen?’ Prišel sem do zaključka, da imajo vse te aktivnosti zadaj nek smisel, pomen, kar je čudovito.

Ibrahim M.: Se strinjam. Na začetku se morda zdijo malce dolgočasne in se sprašuješ po njihovem smislu. Potem dojameš, da so ustvarjene zato, da ti pomagajo bolje spoznati vse ostale ljudi, slišati njihove zgodbe in izvedeti več o tem, od kje prihajajo – kar je res super.

Kakor sta rekla gre za spoznavanje ljudi, njihovih zgodb in kultur. Mi lahko povesta kaj o tistih stikih, ki sta jih vzpostavila tu in vama veliko pomenijo?

Ibrahim M.: Tukaj sta dva brata iz Palestine in ko sem slišal njuno zgodbo o tem, kaj vse sta preživela in dala skozi … me je zelo ganilo. Zaradi tega sem spoznal, kako privilegiran sem. Živim v državi, kjer imam potni list, streho nad glavo, za jesti in piti – vse. Potem pa slišim zgodbe drugih ljudi, ki so morali potovati iz države v državo tako, da so vse prehodili; brez strehe nad glavo, potnega lista ali denarja. To je tisto, kar se me je najbolj dotaknilo na tej izmenjavi.

Ibrahim K.: S Palestinci imamo skupen jezik, zato je nama lažje komunicirati z njimi kot komu drugemu. To je brata razveselilo, zato smo se hitro spoprijateljili in sta bila zelo odprta glede deljenja njune zgodbe z nama. Dogajale so se jima stvari, ki jih mi drugače vidimo samo po televiziji. Drugače pa so vsi udeleženci izmenjave prijateljski, zato se nam ni težko povezati.

Ibrahim M.: Iskreno sem vesel, da sem srečal vse te ljudi!

Kako je bila ta izkušnja drugačna od vajinega življenja doma?

Ibrahim M.: Najbolj očitno od vsega je to, da smo tu v popolnoma drugačnem okolju. London je moderno mesto, tu pa smo izkusili pravo naravo. Zadnjič smo šli na sprehod po gozdu in smo prišli do jase, kjer je čudovit razgled na gore … tega v Londonu ne bi nikoli videl. Zrak, ki ga dihamo tu, je v primerjavi z onesnaženostjo doma res svež.

Ibrahim K.: Se stoodstotno strinjam. Prva stvar, ki sem jo opazil po prihodu sem, je to, kako zeleno je vse. Ko smo šli teč do gradu Turjak se mi je okolica zdela dih jemajoča. Glede na pokrajino, zelenje in svež zrak je Slovenija najboljša država v Evropi, ki sem jo obiskal do zdaj.

Kaj mislita, da bosta odnesla domov od te izkušnje?

Ibrahim M.: Prišel sem do spoznanja, kako hvaležen sem za to, kar imam – to je razlog, zaradi katerega sem srečen, da sem prišel. Če tega ne bi izkusil, mislim da nikoli ne bi izvedel, kakšna življenja imajo drugi in kaj vse so morali preživeti. To je po moje najbolj pomembna stvar, ki me jo je ta izkušnja naučila.

Ibrahim K.: Odkar sem prišel, sem se začel zavedati, da je veliko mojih navad slabih. Te dni sredi gozda pa sem spoznal, da ni nemogoče nehati. Mislim, da sem postal umsko malce močnejši.

Nekateri ljudje so mi v pogovoru omenili, kako pomembno jim je, da imajo tu čas zase. Še več, celo spomnijo jih, da si ga lahko vzamejo. Ena izmed vaših aktivnosti je bila odmik v gozdu, kamor ste šli razmišljat za nekaj ur. Je bilo to pomembno tudi za vaju?

Ibrahim K.: Zame je bila to ena izmed najboljših izkušenj. Lahko sem se pogovarjal s svojim notranjim glasom, veliko sem tudi pisal. To je ena izmed teh stvari, ki se je nikoli ne bi spomnil narediti sam od sebe. Ko sem bral načrt za to aktivnost v Londonu mi nič ni bilo jasno: ‘Tri ure v gozdu, v tišini? Kaj bom počel tam, v čem je poanta?’ Potem sem pa prišel sem in je bilo čudovito.

Ibrahim M.: Kot sem že rekel, na takšne stvari nismo navajeni in je za nas dobro, da smo malce izven cone udobja. V gozdu smo imeli čas zase, za pogovor z lastnimi mislimi. Pripomoglo je k temu, da smo se vsi sprostili in prepustili izkušnji.

Ibrahim K.: Dobil sem tudi idejo o tem, kdo hočem postati in kaj hočem početi. Hočem delati na področju, ki preučuje in preiskuje tiste na oblasti. Imam veliko energije in zamisli, poleg tega se vneto zanimam za človeške pravice, zato je delo na tem področju moj najvišji cilj.

Slovenska filantropija mladinske tabore izvaja z namenom, da mladim ponudi izkušnjo medkulturnega sodelovanja,  jih senzibilizira za drugačnost ter spodbudi, da tudi sami postanejo akterji odprte in solidarne družbe.

Smiselnost projekta so prepoznali v Zavodu Movit, Nacionalni agenciji programa Erasmus+, Evropska komisija pa je projekt podprla s sredstvi, ki omogočajo kakovostno izvedbo programa in brezplačno udeležbo za mlade.

Si znamo predstavljati ovire, s katerimi se starejši srečujejo vsak dan? Je mogoče življenjsko okolje prilagoditi potrebam starajočega se prebivalstva? Lahko s svojim razumevanjem pripomoremo k socialni  vključenosti in večji samostojnosti starejših in na ta način zmanjšamo diskriminacijo starejših?

Vsi se zavedamo, da s starostjo nekatere funkcije opešajo, velikokrat se vsaj trudimo, da bi bili razumevajoči in potrpežljivi, vse premalo pa se zavedamo, kako se počutijo. Zato smo 1. oktobra ob 13.30 organizirali delavnico Skozi oči starejših v MKC Maribor (Ob železnici 16, predavalnica št. 2).

Z udeleženci sta se najprej pogovarjala Boris Krabonja in Mateja Kožuh Novak. V drugem delu so lahko sami preizkusili, kakšen je dan starostnika, ki ga pestijo različne starostne tegobe: z očali, ki simulirajo različna bolezenska stanja (sivo mreno, glavkom, odstop mrežnice …) in rokavicami s tresavico so izpolnjevali obrazce, z umetno ustvarjeno omejeno gibljivostjo sklepov so hodili po stopnicah in pomivali okna.

Delavnice organiziramo v okviru projekta ZaVse, ki ga izvajamo Združenje izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji (ZIZRS), kot koordinator projekta ter projektna partnerja Slovenska filantropija in Zavod Vozim.

Nives je osemnajstletna gimnazijka, ki je že 3. leto prostovoljka Slovenske filantropije. Ukvarja se s športom, zanima jo umetnost – pisanje, filmi, gledališče -, rada tudi potuje. Z njo smo se pogovarjali poleti, na mednarodni mladinski izmenjavi v organizaciji Slovenske filantropije, ki je letos nosila naslov ‘Odkrij SE(be)’.

Mednarodne mladinske izmenjave si se letos udeležila že tretjič, tokrat z dodatno vlogo mladega vodje. Kako si se za izmenjavo odločila in kakšna izkušnja je bila to zate?

Slišala sem, da so med udeleženci tako prostovoljci kot tudi mladoletni begunci in prosilci za azil, kar se mi je zdela dobra priložnost za spoznavanje novih ljudi, nisem bila pa popolnoma prepričana o tem, kaj naj pričakujem. Na koncu se je izkazalo, da je bila to zame neprecenljiva izkušnja. Zdi se mi, da sem šla skozi veliko osebnostno spremembo, od takrat imam drugačen pogled na svet in stvari vidim širše. Prvič sem spoznala begunce mojih let in me je zelo pretreslo, da so ljudje, ki so še mlajši od mene, doživeli stvari, ki so meni znane samo iz filmov ali knjig, kjer se ti zdi vse zelo oddaljeno. Ko pa jih spoznaš in se z njimi pogovarjaš, ugotoviš, da se takšne stvari resnično dogajajo in niso redke. Še vsako leto do sedaj je bila izkušnja posebna, saj udeleženci niso vsi isti – eni pridejo večkrat, drugi so novi. Čeprav sem letos kolebala ali naj grem ali ne, ker sem si mislila, da sem že vse doživela, kar se da doživeti na taki zadevi, mi ni žal, da sem prišla. Z enimi se kakšno leto ne družiš toliko, naslednje leto pa zelo povežeš, pa vedno so novi ljudje. Ljudje imamo toliko različnih strani in plasti, da ne moreš človeka zares spoznati v desetih dneh, pa tudi spreminjamo se.

Kakšno bi bilo tvoje življenje, če teh izmenjav ne bi izkusila?

Moje življenje bi bilo brez te izmenjave kar dolgočasno in prazno. Verjetno se tega ne bi zavedala, a bi z vsem doživetim to izkušnjo zelo pogrešala, če bi mi jo kdo vzel. Spoprijateljila sem se z nekaj ljudmi iz Londona, in me je kar zagrabila želja po potovanju tja – so me pripravljeni tudi gostiti, kar je super. Všeč mi je bilo, da smo se letos prvič zares družili med seboj iz slovenske skupine, da nismo bili razdrobljeni kot prejšnja leta. Kljub temu, da je namen izmenjave seveda izmenjava med kulturami, se je vseeno fino zbližati in pogovarjati tudi s tistimi iz tvoje skupine. Zanimivo, ne, da na novo spoznaš Slovence. Nasploh je bilo med vsemi nami veliko iskrene prijaznosti in zelo malo dram in konfliktov.

Kakšno popotnico boš domov odnesla iz letošnje izmenjave?

Domov bom definitivno odnesla več motivacije za nadaljevanje projektov. Med letom po navadi padeš v neko rutino, kljub temu da so ti všeč stvari, ki jih počneš. Ta izmenjava me brcne ven iz rutine, hkrati pa mi da zagon in nove ideje. Tukaj lažje razmišljaš, ideje in vizije postanejo bolj jasne, mogoče tudi zato, ker si toliko časa v naravi, na svežem zraku. Izkristalizira se ti, kaj dejansko hočeš. Trenutno skušam pisati knjigo in preden sem prišla sem, sem bila v slepi ulici, nisem vedela kako nadaljevati – zdaj imam pa veliko svežih idej in se veselim, da bom to spravila na papir. Pred mano je zadnje leto gimnazije, ki se ga, iskreno, ne veselim; na izmenjavi sem pa prišla do spoznanja, da to ni najpomembnejša stvar na svetu. Seveda je šolo treba narediti, je pa še ogromno drugih stvari, ki so vredne truda. Se mi zdi boljše vlagati energijo v projekte in ideje, ki te veselijo, kot se podvreči stresu in obremenjevati s šolo.

S Slovensko filantropijo sodeluješ že nekaj let kot prostovoljka, migrantom pomagaš pri učenju jezika ali pri učenju. Kako si sploh prišla do tega dela in s kom delaš?

Zadnji dve leti pri učenju pomagam družini iz Konga oz. njihovim štirim osnovnošolcem; pred tem fantu iz Afganistana, zdaj pa bom pa verjetno punci iz Sirije. Vse skupaj se je začelo tako, da sem našla katalog prostovoljskih del za mlade in da je bila takrat je tema migracij zelo aktualna, ker je bil leta 2015, 2016 ‘begunski val’ in vsi so imeli neko izdelano mnenje o tem, vsi so bili blazno pametni. Jaz sem si želela pač nekomu pomagati, zraven sem bila pa še malce radovedna glede tega, kdo so ti ljudje, o katerih se toliko govori. Imela sem željo po humanitarnosti, pa tudi nekakšen občutek dolžnosti, da nekomu pomagaš.

Se ti zdi, da je ta občutek dolžnosti med tvojo generacijo razširjen ali ne?

Ne zdi se mi, da moja generacija ne bi imela takšnega občutka dolžnosti, je pa res, da so nekateri precej leni. Ali se jim resnično ne da, ali pa so preveč zaposleni s svojimi problemi. Poznam dosti angažiranih mladih ljudi, je pa tudi res, da se udeležujem mnogo dogodkov in delavnic, povezanih z aktivizmom, kjer na veliko takšnih mladih naletim. Če bi poznala samo ljudi iz šolskega okolja, bi imela veliko manj upanja v to, da bi še kdo drug hotel spremeniti svet na bolje. Definitivno so mladi, ki imajo občutek odgovornosti, dolžnosti do tega, da gradijo solidarno skupnost, ni jih pa veliko, ki bi za to tudi kaj naredili.

Že dve leti si vključena v šolsko gledališko skupino (Curriculum Vitae na Gimnaziji Šentvid), za katero si napisala tudi dramsko besedilo za predstavo z naslovom Projekt: DOM(ovina). Med drugim ste jo odigrali tudi na Slovenski filantropiji v okviru našega Festivala migrantskega filma in odziv je bil izjemen. Kako je do te predstave prišlo in kakšni so še bili odzivi?

Govori o tem, kako Slovenci vidimo in (ne)sprejemamo begunce in migrante, ki prihajajo, ali pa mi mislimo da prihajajo k nam. Material sem zbirala preko svojih prostovoljskih izkušenj, od beguncev, ki jih poznam in iz strokovnih člankov, ki sem jih prebrala med raziskovanjem. Predstava obravnava tudi arabsko pomlad in politične dogodke, ki so vplivali na tok migracij; ukvarja se tudi s tem, kdaj in zakaj je prišlo do migracij. Pri postavitvi sem sodelovala z mentorico gledališke skupine, profesorico filozofije, ki je zelo načelna in velika humanistka, vedno na strani človekovih pravic. Hvaležna sem ji za vso spodbudo, podporo in svobodo, ki mi jo je dala pri pisanju. Potem se nam je pridružil še Muhammad, ki sem ga spoznala na izmenjavi. Star je 16 let in je zelo navdihujoča oseba z zelo težko zgodbo za sabo. Poznam ga eno leto, skozi katero je vseskozi hodil v šolo, zraven še delal, hodil na treninge, skratka zelo je samostojen za svoja leta – mislim da Slovenci ne znamo biti tako samostojni pri tej starosti. V predstavi se pojavi in recitira svojo pesem, ker med drugim v prostem času tudi piše poezijo. Drugače pa v predstavi igra šest igralcev, ki so prinesli veliko sveže, pozitivne energije in na koncu besedilo upodobili tako, kot se spodobi. Kljub resni temi predstava ni zamorjena, in tudi odzivi so bili zelo pozitivni. Ko smo jo uprizorili na šoli res nisem vedela, kaj naj pričakujem, ker niso vsi gledalci zelo strpni do migrantov, a so jo na koncu tudi oni presenetljivo dobro sprejeli.

Kako vrstniki sprejemajo tvojo družbeno angažiranost, še posebej, kar se tiče migrantov?

V šolskem okolju me kar občudujejo, je moje delo kar pozitivno sprejeto. So sicer komentarji v smislu ‘Joj, da se ti da, kaj pa imaš od tega?’, ampak me večina ljudi podpira. Glede tega komu pomagam, je pa res odvisno. Moji prijatelji so zelo odprti, noben ni nastrojen proti migrantom. Mislim, da bi se tako ali tako težko družila s kom, ki ima tako ekstremne poglede. Nekateri drugi mišljenje, da prihajajoči migranti ogrožajo Evropo in da je zaradi njih več kriminala, prinesejo od doma. Res odvisno od človeka do človeka, težko bi kaj posplošila.

Kaj bi sporočila ali svetovala svojim vrstnikom?

Razumem, da vsi živimo svoja življenja, kakor si jih želimo. Eni se odločijo, da bodo svoj čas namenili učenju, drugi treningom, tretji bluzenju. Moje sporočilo je namenjeno predvsem tistim, ki svoj čas večinoma namenjajo bluzenju: najdite si cilje v življenju, sprašujte se, kaj hočete postati in kje se vidite v prihodnosti. Delajte na premisi ‘moj idol sem jaz, kakršen bom čez 10 let’. Razumem, da smo si različni in da nimajo vsi ambicij, vsi imamo različne poti v življenju. Mogoče je zato edina stvar, ki bi jo res svetovala mladim to, da naj se zavedajo, da niso sami na svetu. Upam, da nismo zadnja generacija, tako da se potrudimo čuvat naravo in soljudi, sobitja!

Slovenska filantropija mladinske tabore izvaja z namenom, da mladim ponudi izkušnjo medkulturnega sodelovanja,  jih senzibilizira za drugačnost ter spodbudi, da tudi sami postanejo akterji odprte in solidarne družbe.

Smiselnost projekta so prepoznali v Zavodu Movit, Nacionalni agenciji programa Erasmus+, Evropska komisija pa je projekt podprla s sredstvi, ki omogočajo kakovostno izvedbo programa in brezplačno udeležbo za mlade.

Si znamo predstavljati ovire, s katerimi se starejši srečujejo vsak dan? Je mogoče življenjsko okolje prilagoditi potrebam starajočega se prebivalstva? Lahko s svojim razumevanjem pripomoremo k socialni  vključenosti in večji samostojnosti starejših in na ta način zmanjšamo diskriminacijo starejših?

Vsi se zavedamo, da s starostjo nekatere funkcije opešajo, velikokrat se vsaj trudimo, da bi bili razumevajoči in potrpežljivi, vse premalo pa se zavedamo, kako se počutijo. Zato vas 1. oktobra ob 13.30 vabimo na delavnico Skozi oči starejših v MKC Maribor (Ob železnici 16, predavalnica št. 2).

Na izkustveni delavnici boste lahko sami spoznali in občutili nekaj starostnih tegob. Nato pa se bomo pogovarjali o tem, kako ste se ob tem počutili, o odnosu do starejših v družbi in kdaj lahko nerazumevanje in brezbrižnost vodita v diskriminacijo.

• 13.30-14.00: Pogovor na temo diskriminacije starejših, dr. Mateja Kožuh Novak in Boris Krabonja (UPornik)
• 14.00-15.30: izkustvena delavnica, Mateja Slapnik, Slovenska filantropija

Prijave zbiramo do 25. septembra 2019 oz. do zapolnitve prostih mest preko spletnega obrazca.

Udeležba je brezplačna!
Na voljo je omejeno število mest, zato s prijavami pohitite!

Delavnico organiziramo v okviru projekta ZaVse, ki ga izvajamo Združenje izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji (ZIZRS), kot koordinator projekta ter projektna partnerja Slovenska filantropija in Zavod Vozim.