“Letošnji Svetovni dan duševnega zdravja je namenjen zaščiti ljudi v kriznih okoliščinah, predvsem ob množičnih nesrečah, kot so vojne, naravne nesreče, neugodne klimatske spremembe, tehnične nesreče, epidemije. Ni naključje, da je prav sedaj fokus na množičnih nesrečah, saj so zadnja leta pokazala, da mnogih ne moremo preprečiti. Najboljši primer za to so vojne, naravne nesreče in epidemija covida-19.
V okoliščinah množičnih nesreč imajo nevladne organizacije in prostovoljci zelo pomembno vlogo v zaščiti prebivalstva, tudi v zaščiti duševnega zdravja. Razkorak med potrebami po pomoči in zmogljivostmi obstoječih sistemov in služb je ogromen. Nujno je aktiviranje medčloveških, solidarnostnih in skupnostnih virov pomoči ljudem v stiskah, kar omogoča dosegljivost vsaj osnovne podpore velikemu številu oseb. Vendar ne gre le za količinsko razsežnost pomoči, ki jo lahko zagotavlja civilna družba. Njene možnosti in pristopi so glede mnogih potreb bliže ljudem, bolj prilagodljivi potrebam; nudijo vsebine, ki dopolnjujejo delovanje državnih služb in institucij. Komponenta človečnosti je bolj izražena kot v formalno obstoječih strukturah. Spomnimo se le odziva civilne družbe in nevladnih organizacij ob begunskem valu v prejšnjem desetletju ali ob beguncih, ki so prišli v Slovenijo po razpadu nekdanje skupne države.
Ob množičnih nesrečah ima veliko število oseb različne potrebe – od praktičnih, kot so namestitev, prehrana, zdravstvena pomoč, do potreb po psihološki pomoči. Različne potrebe so medsebojno povezane in prepletene. Za psihološko pomirjanje je potrebna varna namestitev. Prostovoljci, ki izvajajo praktično pomoč, postanejo obenem psihosocialni podporniki travmatiziranim in duševno ranjenim ljudem. Pomembna funkcija prostovoljcev, zlasti ko pomagajo ljudem, prizadetim od človeškega zla, kot so vojne, je, da s svojo človečnostjo predstavljajo protiutež doživetemu zlu in s tem vzdržujejo vero v dobro, podpirajo notranje energije in odpornost posameznikov, pomagajo ljudem obvladovati huda doživetja in okrevati od duševnih ran.
V času, ko preverjamo število in kakovost zaklonišč v Sloveniji, bi morda bilo koristno spregovoriti tudi o človeških virih pomoči v civilni družbi in o vlogi nevladnih organizacij in prostovoljcev v kriznih okoliščinah.”
Anica Mikuš Kos, predsednica in soustanoviteljica
