Bosiljka je upokojena učiteljica športne vzgoje, ki je Hišo Sadeži družbe v Logatcu prvič obiskala leta 2020. Njen zdaj pokojni mož je zbolel za demenco, zato je iskala načine, kako bi si zapolnila dneve in misli vsaj za trenutek odmaknila od bolezni. Prijateljica je na spletu našla program Hiše in tako sta se sprva pridružila skupinama za šah in pikado. »Mož si je kljub bolezni zapomnil, kdaj je torek in kdaj četrtek, saj smo s soigralci postali prava mala družinica. Klicali smo se, če je kdo manjkal, praznovali rojstne dni …« Obiskovala sta tudi kuharske delavnice in različna predavanja ter postala redna gosta. Tudi med sprehodi po Logatcu sta se pogosto ustavila na kavi, čaju in klepetu. Takrat je Hišo vodila Marjeta, ki si je vedno vzela čas za pogovor, pa naj bo za pet minut ali celo uro. Leta 2024 je mož umrl. Nekaj časa ni bila prepričana, ali naj v Hišo prihaja sama, nato pa se je odločila, da se vrne – ker smo jo vedno lepo sprejeli.
»Rekla sem si: ‘Moja Hiša je rešitev.’ In res je. Če imam kakšen pregled v Ljubljani, pridem v Hišo, mi pomagajo poiskati informacije, razložijo in napišejo, kam moram iti. Pomagajo mi, če mi kaj ni jasno pri uporabi telefona. Po moževi smrti sem morala urediti veliko birokratskih zadev in tudi pri tem sem dobila pomoč. Dejansko tukaj dobiš vse, kar potrebuješ. Ko me kdaj ni, hitro opazijo; enkrat mi je nagajal pritisk in nisem prišla, pa me je Maja že klicala: ‘Kje ste?’ Je čudno, če me ni, ker znam biti tam tudi večkrat na dan.«
Danes je Bosiljka tako prostovoljka kot udeleženka številnih dejavnosti v Hiši. Dvakrat na teden zjutraj vodi gibanje za starejše, pred časom pa se je začela učiti kvačkanja in je zelo ponosna na svoje izdelke. Poleg tega je v Hišo prinesla klekljanje in je skupina klekljaric zrasla že na 15 članic! Učiteljic nimajo, starejše učijo mlajše, vse pa druži velika zagnanost – prava definicija medgeneracijskega sodelovanja.
»Punci, ki delata tu, sta neverjetni. Tak majhen prostor imamo, pa toliko se dogaja … vedno bolj polni smo. Ljudje prihajajo zaradi objav na Facebooku in širjenja dobre besede iz ust do ust. Na kuharski delavnici smo bili na začetku dva ali trije, zdaj nas je polno – otrok in starejših. To bi morali videti, kako vsi otroci pomagajo: režejo, perejo, luščijo … neverjetno! Od lokalcev do beguncev iz Azilnega doma, prav uživaš, ko jih gledaš. Včasih kar sedim in opazujem in sem res hvaležna, da to imamo. Jaz pravim, da brez Hiše ne bi mogla, izgubila bi se. Sploh zdaj, ko sem čisto sama.«
Tistim, ki Hiše še ne poznajo, pa sporoča: »Pridite pogledat, pridite telovadit – če vam je dolgčas ali če si ne morete privoščiti plačljivih dejavnosti. Pri nas je vse brezplačno, samo dobro voljo prineseš!«
