Moje prvo srečanje s prostovoljstvom je bilo v prvem letniku gimnazije preko šolskega prostovoljskega krožka. V bistvu nisem začela s plemenitimi nameni, ampak ker sem po šolskem pravilniku morala sodelovati v neki obšolski dejavnosti in se mi je zdelo to najlažje. Izdelovali smo posterje in oglaševali zbiralne akcije po šoli. Naša mentorica je bila tista, ki me je spodbudila, da naredim še kaj več in z njeno pomočjo sem v drugem letniku začela delati kot prostovoljka na UKC-ju – tam sem se družila z bolniki. Kljub dobrim izkušnjam me to delo preprosto ni navduševalo, zato sem se odločila, da najdem nekaj drugega, ker sem ugotovila, da v prostovoljstvu uživam. Na strani Slovenske filantropije sem našla delo z otroki v Dnevnem centru za migrante in se prijavila. Delo se mi je zdelo zanimivo, poleg tega pa sem videla v tem priložnost, da lahko aktivno zastopam svoja stališča, saj močno nasprotujem diskriminaciji migrantov.
Ogromno mi pomenijo vsi na Slovenski filantropiji, ki so me sprejeli odprtih rok, me vedno vzpodbujali in si prizadevali, da se v svojem delu dobro počutim. Prek poletnega tabora, ki ga je organizirala filantropija, sem spoznala svojega soseda, s katerim se prej nisva poznala in sva si danes zelo blizu. Prek učne pomoči sem spoznala punco, s katero sem se tudi zelo spoprijateljila. Zato mi pri prostovoljskem delu največ pomenijo ljudje in odnosi, ki sem jih pridobila. Najbolj dragoceni trenutki so dragoceni zaradi ljudi, ki so takrat z nami.
“Prostovoljstvo mi je dalo veliko več, kot sem si na začetku predstavljala. Zdi se mi, da zdaj bolj razumem svet in celo življenje, saj sem spoznala ogromno ljudi, ki živijo povsem drugačna življenja od mene. Zdaj se veliko bolj zavedam kvalitete svojega. Spoznala sem druge kulture, veščine, glasbo in prepričanja, ki so mi razširila pogled na svet. Postavilo me je na realna tla in me tam drži vsakič, ko se mi zdi, da mi je v življenju težko. Pomagalo mi je dozoreti in priti do spoznanja, da ker sem se sama rodila v neverjetno dobre pogoje, lahko pomagam drugim, ki te sreče niso imeli. Predvsem so se pa spremenila moja prepričanja o tem, kaj je ’’pravilna’’ življenjska pot in kako bi ljudje ’’morali ’’ živeti. Zdaj razumem, da je življenje edinstven pojem in pot za vsakega, da zanj ne obstaja ena definicija in da nek način življenja nikakor ni objektivno boljši od drugega.
Poleg tega me je prostovoljstvo obogatilo in mi pomagalo najti nove interese in usmeritve. Dolgo časa nisem imela pojma, kaj bi študirala, kateri poklic bi izbrala in prostovoljstvo mi je te dvome razblinilo. Spoznala sem, da me iskreno veseli pomagati ljudem in da bi rada to počela v večjem obsegu. Želim si spremeniti družbo, tudi če v zelo malem delčku, in bistveno izboljšati življenja migrantov z delovanjem v politiki ali nevladnih organizacijah.
Vem, da sem bolj na začetku svoje poti, a smo bili mladi skozi zgodovino tisti, ki smo spreminjali svet in premikali meje. Ravno zato se mi zdi tako zelo pomembno, da ostanemo solidarni, povezani in da podpiramo soljudi. Zadnje čase se po celem svetu širi vse več sovraštva in nestrpnosti. Kljub temu, da živimo v visoko globaliziranem svetu in smo le par klikov stran od ljudi na drugi strani Zemlje, postajamo vse bolj zaprti. Porast nestrpnosti žal vidim tudi med vrstniki. Po moje je razlog za to družben mehurček socialne idile, kjer jim je praktično vse dano in ne razumejo, kaj pomeni težko življenje.
Kljub vsem razlikam med nami smo namreč ljudje v osnovi enaki. Vsi si želimo sreče in varnosti zase in za svoje bližnje, vsi ljubimo in imamo predsodke, vsi se lahko smejimo do solz in vsi smo lahko zlobni do kosti … vse to pa je odvisno od okoliščin, v katerih se nekdo znajde. Solidarnost in pripravljenost pomagati sta vrlini, ki sta za neko razvito družbo preprosto nepogrešljivi, zato bi morali več sil upreti v to, da se te vrednote goji v mladih. Moja srčna želja je, da jih bo čim več odraslo v družbeno aktivne odrasle, ki bodo izboljševali svet in ga ne bodo omejevali drugim.”
– Ondina, prostovoljka
