»Humanitarnost je skrb za dobro ljudi in človečnost. Pomeni pomoč ljudem v stiski, lajšanje trpljenja ter reševanje življenj brez razlik. Temelji na ljubezni do sočloveka, prostovoljnosti in solidarnosti. Taka je groba definicija humanitarnosti, kakršno imamo v zavesti vsi. Se pa poraja vprašanje kakšna je pomembnost in potrebnost humanitarnosti v 21. stoletju, ko živimo v času izobilja in neskončnih priložnosti. V času, kjer je vse možno, ko vsak lahko uspe in imamo vse na dosegu prstov. No, vsaj po mnenju nekaterih. Pa je realnost res taka? Delno je. Za nas tiste, ki živimo življenja, ko si lahko privoščimo počitnice, morje, nove obleke, zdrave obroke, pošljemo otroke na letovanja in šolo v naravi in jim privoščimo sladoled med poletjem. To je naša realnost in naše možnosti. Kaj pa vsi ostali, ki so za nas večinoma nevidni, oziroma so vidni le, ko je treba na njih pokazati s prstom? … Tisti, ki nam »kradejo službe« (ki jih sami nočemo opravljati), ki »zažirajo državni proračun« in tisti, ki »ne delajo«. Ali pa tisti, ki se jih izogibamo na cesti, ko prosijo za denar in se jih izogibamo zato, ker se zavedamo dejstva, da se to lahko zgodi tudi nam.
Kako je mogoče, da v svetu obilja in neskončnih možnosti obstajajo ljudje, ki potrebujejo pomoč? Zakaj prihaja do tega? Zato, ker v resnici nismo solidarna družba. Več solidarnosti pomeni manj humanitarnosti. Včasih smo se za pomoč sočloveku zanašali na solidarnost, ki smo jo imeli v naših skupnostih. Ko so bili ljudje v stiski, so lahko pomoč dobili od soljudi – od sosedov, prijateljev, znancev. V današnjih časih pa nam solidarnosti manjka in se moramo zanašati na humanitarnost.
Ko govorimo o humanitarnosti, večina pomisli na finančno pomoč, donacije, pomoč pri naravnih katastrofah, mogoče celo na darovanje krvi. A ni samo materialna in finančna pomoč, v ta pojem spada tudi preprečevanje osamljenosti in duševna podpora ljudem. Naši prostovoljci_ke v okviru programa Prostovoljski servis obiskujejo starejše osebe, ki nimajo socialnih mrež ali pa zaradi svojih zdravstvenih težav ne morejo iz stanovanja. Prostovoljci in prostovoljke, ki jih obiskujejo, so ključni del izboljšanja njihovega duševnega zdravja. Včasih se celo zgodi, da postanejo prijatelji. To je samo en od primerov dolgoročnega učinka prostovoljstva kot vrste humanitarnosti.
Humanitarnost je odziv na stiske soljudi. Je pa tudi posledica. Posledica političnih odločitev, posledica vseh vojn, posledica ravnanja z naravo in posledica oddaljevanja družbe od humanosti in solidarnosti. Se pravi vseh odločitev in dogodkov, ki stiske ljudi samo še poglabljajo in povečujejo. Kako je mogoče, da drsimo tako daleč stran od osnov človečnosti? Je to zato, ker prek medijev gledamo grozote, ki se dogajajo po svetu? Ali ker nam razne socialne platforme omejujejo sposobnost kritičnega mišljenja? Verjetno skupek vsega in še česa. In ravno zaradi tega je toliko bolj pomembno, da tisti, ki se tega zavedamo, humanitarnost spodbujamo, jo ohranjamo in širimo.
V zadnjih letih smo bili priča dvema največjima kriznima situacijama v zgodovini Slovenije. Požar, ki je prizadel kraško območje in pa poplave, ki so prizadele skoraj celotno državo. Takrat se je pokazalo, kako pomembno je prostovoljstvo v takih situacijah. Krizne situacije pridejo nenadoma in takrat ne razmišljamo o ozadjih ljudi, ki so jih take katastrofe prizadele. Brez pomisleka priskočimo na pomoč, ker prepoznamo stisko. In to bi morali storiti tudi, ko gre za drugačne stiske. Ne razmišljati o tem, zakaj je nekdo v finančni stiski, brez stanovanja, zakaj berači ali zakaj si ne more priskrbeti najosnovnejših živil.
Zato moramo, ko govorimo o humanitarnosti, tudi poudariti pomembnost prostovoljstva in ljudi, ki podarijo svoj čas za pomoč. Pa naj gre za krizne situacije, družabništva, učne pomoči ali pa razvoza paketov hrane. V humanitarna programa Slovenske filantropije je bilo v zadnjih 6 mesecih vključenih 138 prostovoljcev_k, ki so skupaj opravili 6.756 ur prostovoljskega dela. V program viški hrane je bilo vključenih 1.787 pomoči potrebnih oseb, katerim smo razdelili 41.858 obrokov – po naši oceni to pomeni 102,5 ton hrane, ki bi bila drugače zavržena. Toliko samo za predstavo o tem, kaj lahko ena organizacija naredi in pomaga ljudem s pomočjo srčnih prostovoljcev.
In to je bistvo humanitarnosti. Vzgibi sočutja in človečnosti.«
– Klas Preželj, strokovni sodelavec in vodja projekta Viški hrane na Slovenski filantropiji
