V zadnjih dneh smo znova poslušali o razmerah v ljubljanskem azilnem domu – o »masi ljudi«, »ilegalnih migrantih«, zavlačevanju azilnih postopkov, kriminalu, drogah in celo o »divjem zahodu«. Razmere v azilnem domu so res slabe. To nam vsakodnevno povedo tudi prosilci za mednarodno zaščito/azil, ki obiskujejo naš Dnevni center za migrante. Prav oni zaradi teh razmer najbolj trpijo, saj tam živijo, spijo, jedo in večinoma preživljajo svoj čas. O slabih razmerah je zato pomembno govoriti in jih izboljševati – vendar na podlagi dejstev, ne pa posploševanj z namenom širjenja strahu in sovraštva. Zaradi dolgoletnega dela z migranti_kami in prosilci_kami za azil poznamo situacijo, zato nekaterim mitom dodajamo nekaj pojasnil.
MIT 1: Prosilci_ke za azil sami zavlačujejo svoje postopke
O prošnji za mednarodno zaščito odloča pristojni državni organ, ne prosilec_ka. Ta mora v postopku sodelovati, vendar ne odloča o tem, kako hitro bo država njegovo_njeno prošnjo obravnavala. Če bi odločali_e sami_e, bi si seveda želeli_e čim krajšega postopka. Večletno čakanje pomeni predvsem negotovost, nestabilnost in nezmožnost načrtovanja življenja. Dolgotrajni postopki so resen problem, vendar zanje niso odgovorni ljudje, ki o njihovem trajanju ne odločajo.
MIT 2: Osumljenci kaznivih dejanj se lahko prosto sprehajajo po mestu
Če pri osumljencu_ki obstajajo zakonsko določeni razlogi, kot sta npr. ponovitvena nevarnost ali begosumnost, se njegovo_njeno gibanje omeji – takšna oseba je v priporu. To velja tudi za prosilce_ke za mednarodno zaščito – če predstavljajo nevarnost za druge, jim je prostost odvzeta.
MIT 3: Za kriminal in trgovino z drogami so odgovorne posamezne narodnosti
Skrajno neprimerno je govoriti o »Bangladešanih«, »Pakistancih«, »Maročanih« ali »Libijcih« kot skupinah, ki naj bi bile odgovorne za določene varnostne probleme. Kazniva dejanja imajo konkretne storilce_ke, ne narodnosti. Posameznik, ki stori kaznivo dejanje, za svoje dejanje odgovarja sam – in to ne pomeni, da so taka dejanja značilna za vse, ki prihajajo iz iste države.
MIT 5: Azilni dom je nevaren, zato ga je treba preseliti čim dlje od ljudi
Slovenija se z nezadostnimi nastanitvenimi kapacitetami za prosilce sooča že več let. Kapacitete na Viču so bile večkrat presežene, poskusi, da bi dodane kapacitete vzpostavili drugje, pa so spodleteli zaradi nasprotovanja lokalnih prebivalcev. Tako nastane začaran krog: ne želimo azilnih domov v svojem okolju → novih lokacij se ne da vzpostaviti → obstoječe kapacitete so preobremenjene → razmere se slabšajo → te iste razmere pa postanejo argument za stigmatizacijo ljudi in umikanje azilnih domov čim dlje od nas. Ne moremo hkrati zahtevati, da azilnih domov ni v naših občinah, in se nato zgražati nad tem, da je obstoječi azilni dom prenatrpan in posledično problematičen.
Problem nastane, ko posamezne primere spremenimo v pravilo, posameznike v »maso«, kazniva dejanja v lastnost celotnih narodnosti in ko vse prebivalce azilnega doma označimo za »ilegalne migrante«. Nihče ni ilegalen – ilegalen je lahko le prehod meje.
Na Slovenski filantropiji obsojamo širjenje mitov, posploševanje, širjenje sovraštva in ustvarjanje strahu pred celotnimi skupinami ljudi. Zagovarjamo obravnavo dejanskih problemov na podlagi preverljivih podatkov in dejstev ter iskanje konkretnih rešitev – ne ustvarjanja grešnih kozlov. Nastopi, ki jih gledamo s strani nosilcev politične moči, so ena izmed najbolje delujočih in najpogosteje uporabljenih taktik preusmerjanja pozornosti. Lažje kot pomesti pred lastnim pragom, je seveda odganjati s tega praga tistega grešnega kozla, ki ti v tistem trenutku prinese največ političnih točk.
