V svetu, ki postaja vse bolj surov, prostovoljstvo ni zgolj dopolnilo in korektiv delovanja vedno bolj šibke socialne države.
Prostovoljstvo predstavlja javno dobro, ki temelji na javnem in prostovoljskem angažiranju osebno zavzetih in socialno ozaveščenih ljudi pri reševanju konkretnih življenjskih problemov posameznikov in skupin. Kot ugotavlja ustanovna listina o pravicah in dolžnostih prostovoljcev v EU iz leta 2012, je prostovoljstvo oblika aktivnega državljanstva, ki je komplement političnemu državljanstvu. Aktivno državljanstvo, bodisi prostovoljsko delo v civilnih organizacijah bodisi aktivizem v družbenih gibanjih, je torej pomemben dejavnik v razpravi o participativni demokraciji in vlogi organizirane civilne družbe.
Prostovoljske skupnosti in organizacije so predvsem skupine državljank in državljanov, ki nudijo pomoč, obenem pa osveščajo, informirajo, izobražujejo javnost in vplivajo na spreminjanje javnih politik. S tem odpirajo politične prostore za tiste ljudi, ki so zaradi takih ali drugačnih razlogov brez glasu.
Prostovoljstvo prispeva k razumevanju perspektiv marginaliziranih skupin, razvoju kritične in zagovorniške strokovne drže ter snovanju pravičnejših strokovnih in družbenih praks. Prostovoljsko delo lahko tako presega zgolj pomoč drugemu. Omogoča neposredno izkušnjo družbenih neenakosti, refleksijo lastnih strokovnih in institucionalnih omejitev ter razvijanje praks, ki zmanjšujejo distanco med »nami« in »njimi«.
Prostovoljstvo je organizirana oblika solidarnosti, ki lahko krepi družbeno povezanost, občutek smisla, zaupanje in odpornost skupnosti. Prostovoljke in prostovoljci vlagajo svoj čas, energijo, znanje in pozornost v skrb za druge in kvaliteto življenja sodržavljank in sodržavljanov. Medsebojna povezanost, solidarnost in skupnost so pomembne dobrine in dosežki, saj so nematerialne vrednote v sodobnem družbenem življenju danes močno spregledane in podcenjene. Etos prostovoljstva zato bolj ustreza antični etiki vrlin kot kantovski etiki moralnih dolžnosti. Tako razumljena etika vrlin pomeni čim več koristi za čim več ljudi.
Prostovoljstvo temelji na medosebni nesistemski solidarnosti posameznikov in posameznic. Temeljno gonilo te solidarnosti je občutek moralne odgovornosti do soljudi in skupnosti. Bistven pogoj za razvoj občutka moralne odgovornosti pa je spoznanje o soodvisnosti med ljudmi. To pa je rezultat vsakdanje socializacijske izkušnje in prakse, s katero že otroci začenjajo razvijati pozitivna stališča do pomoči drugim. O tem pričajo tudi izjave prostovoljcev: »Kar sem se resnično naučil, je, da pri prostovoljstvu ne gre za ‘usmiljenje do tistih, ki potrebujejo pomoč’, temveč za vzpostavljanje pristnih človeških povezav in odnosov.«
Prostovoljstvo ima zato izjemen pomen za vzgojo in socializacijo, saj predstavlja pomemben prostor učenja solidarnosti, empatije, razumevanja drugega, ustvarjanja skupnosti. Gre za obliko socialne in čustvene vzgoje, ki lahko pomembno zaznamuje mladega človeka. Izobraževalni sistemi imajo najboljše možnosti za razvijanje prostovoljskega dela otrok in mladostnikov, saj vključujejo celotno populacijo ali velik del populacije mladih in imajo logistične možnosti za njegovo organizacijo. Zato bi bilo smiselno, da prostovoljsko delovanje in delovanje za skupno dobro postaneta obvezna vsebina vzgojno-izobraževalnega delovanja v šolskem sistemu. V Sloveniji namreč obstaja prostovoljsko delo na mnogih šolah, vendar so dejavnosti odvisne od okoliščin in dobre volje šolskih delavcev.
Prostovoljske prakse v šolah pogosto ostajajo znotraj diskurza dobrodelnosti in ne vodijo nujno k večji solidarnosti ali družbeni koheziji. Posebej problematično je, kadar ne vključujejo osebnega stika in vzajemnosti z marginaliziranimi skupinami ter tako lahko celo ohranjajo obstoječe družbene distance in neenakosti. Prostovoljsko delovanje otrok in mladostnikov naj zato vključuje tudi spodbude za socialni aktivizem, državljanske pobude na lokalni ravni ter refleksijo o družbenih procesih in aktivni udeležbi državljanov v njih.
Bistven učinek prostovoljstva je namreč pozitivna odnosna klima tako v samih skupnostih kot tudi med prostovoljci in člani skupnosti. Negovanje dobre odnosne klime terja od prostovoljcev in prostovoljk sposobnost za angažirano prosocialno delovanje. Prosocialno delovanje se kaže v dveh temeljnih načinih odzivanja in delovanja v soočenju s stiskami drugih ljudi: v altruizmu in empatiji. Altruizem je srce prostovoljstva. Izganja ljudi iz con udobja in jih spodbuja k temu, da posvetijo svoj čas in napor za pomoč soljudem in družbi. Spodbujanje in gojenje prosocialnosti, sodelovanja in solidarnosti so temeljni postulati prostovoljstva. To pa so tudi temeljni gradniki zdrave družbe, socialno povezane skupnosti.
Dileme razvoja prostovoljstva v sodobnih »neoliberalnih kontekstih«
Prostovoljstvo vedno nastaja v specifičnih političnih, ekonomskih in ideoloških kontekstih. Kot ugotavljajo raziskovalci in raziskovalke, je eden ključnih problemov sodobnega prostovoljstva v tem, da ga država vse pogosteje instrumentalizira za zapolnjevanje vrzeli na področju socialnih in skrbstvenih pomoči. Pri tem prostovoljstvo ne deluje več zgolj kot dopolnilo javnim storitvam, temveč vse pogosteje nadomešča dejavnosti in storitve, ki bi morale biti v domeni državnih obveznosti. Država se tako opira na brezplačno ali poceni delo prostovoljcev.
V teh razmerah prostovoljstvo dobiva drugačne razsežnosti. Formalne prostovoljske organizacije morajo vse bolj nadomeščati delo, ki ga je včasih opravljala socialna država. Poleg tega nevladne organizacije, ki jih financira država, postanejo odvisne od vsakokratne politične volje. Ne smejo biti kritične do političnih odločitev, ker je njihov obstoj odvisen od vsakokratne politične volje oblasti. V tem kontekstu strokovnjaki opozarjajo na zožitev in preusmeritev družbenih potencialov prostovoljstva na apolitične oblike prostovoljstva, ki ne izzivajo ali postavljajo pod vprašaj temeljnih strukturnih vidikov globalne neenakosti.
Ta problem ni zgolj ekonomski, ampak predvsem strukturno-političen. Tu ne gre samo za prenos odgovornosti za določene družbeno pomembne dejavnosti z države na civilno družbo, temveč za širši proces preoblikovanja odgovornosti za socialno varnost in blaginjo državljank in državljanov. Prostovoljstvo tako ne rešuje zgolj posamičnih problemov in mankov, ampak v določenih razmerah normalizira krčenje javnih storitev in depolitizira družbene probleme. Tako postaja del institucionalnega sistema in ne izvensistemska dejavnost.
Avstralska sociologa Bryan Evans in John Shields v sestavku o neoliberalnem preurejanju tretjega (nevladnega) sektorja družbe, kamor sodijo tudi prostovoljstvo in druge neprofitne dejavnosti, opozarjata, da neoliberalna politika sicer priznava ključno vlogo temu (nevladnemu) sektorju pri proizvodnji in zagotavljanju »javnega dobrega«. Vendar njihovo delovanje nadzira s pomočjo pogodbenih razmerij z državo ali z gospodarstvom. S tem pa ga oddaljuje od osrednjega poslanstva tega sektorja, komercializira njihovo delovanje in ogroža njihovo avtonomijo. Po mnenju obeh avtorjev ima to početje negativne posledice za realizacijo »vključujoče družbe«, za obstoj neodvisne civilne družbe, za razvoj socialnega kapitala in za krepitev socialne kohezije.
Kot posledica tega procesa se začne v prostovoljstvo vrivati instrumentalna in tržna naravnanost, kar spodjeda prizadevanja za prosocialnost, medsebojno razumevanje ter solidarnost. In posledice so zmanjšanje zanimanja in odločanja za prostovoljstvo ali sprevržena motivacija za prostovoljstvo na primer v iskanje pozornosti ali osebnih koristi itd. Popularne postajajo spektakularne oblike prostovoljstva, ki omogočajo osebno prepoznavnost in promocijo.
Družbeno refleksivna in transformacijska vloga prostovoljstva
Prostovoljstvo torej ni nevtralna ali samoumevno pozitivna praksa, temveč javno dobro, ki nastaja v specifičnih političnih, ekonomskih in ideoloških okvirih. Prav zaradi navedenih procesov je prostovoljstvo nujno potrebno ustrezno družbeno kontekstualizirati in ga razumeti v neposredni povezavi z družbenimi in političnimi razmerami v okolju, v katerem deluje. Šele s takšnim razumevanjem ga lahko smiselno umestimo v širši okvir razumevanja družbene solidarnosti in družbene odgovornosti.
Prostovoljski sektor ne more nadomestiti rezov v nacionalnih proračunih za socialne storitve. Ne glede na to, koliko je prostovoljsko delovanje pomembno za demokratično družbo, nima ne moči ne sredstev, da bi bil ključni ponudnik socialnih storitev. Kot javno dobro ne sme podlegati zasebniški ali državni instrumentalizaciji, temveč terja javni in prostovoljski angažma osebno zavzetih in socialno ozaveščenih ljudi pri reševanju konkretnih življenjskih problemov posameznikov in skupin in pri spreminjanju družbenih odnosov. Prostovoljstvo ima namreč produktivno družbeno vlogo v sodobnih družbah le tedaj, če prispeva k spreminjanju družbenih razmer, in ne da je zgolj blažilec obstoječih težav. Prostovoljstvo ima in mora imeti aktivistično in družbeno refleksivno ter transformacijsko vlogo.
Družbeno transformacijska vloga prostovoljstva je možna tudi tako, da prostovoljci in prostovoljke razvijajo neke vrste »protidiskurz« k običajnemu govoru o subjektih in objektih pomoči. To pomeni, da ne gledajo na ljudi, ki jim pomagajo, kot na osebe, ki so »objekti« njihove pomoči oz. njihovega delovanja, ampak da z njimi vzpostavijo posebno obliko zavezništva in tovarištva. S tem ohranjajo kritično perspektivo do svoje lastne dejavnosti in do motivov, ki jih vodijo v prostovoljstvo, da zavračajo vsako instrumentalizacijo lastnega početja in oseb, s katerimi prihajajo v stik pri svojem delovanju. Gre za samospraševanje, ali smo prostovoljci in prostovoljke zaradi sočutja, prijateljstva, solidarnosti ali pa morda zaradi drugih motivov. In naprej: ali so učinki našega prostovoljstva resnično pozitivni in v korist pomoči potrebnih ali pa so nemara bolj v korist tistih, ki so sokrivi za to, da so ti ljudje postali pomoči potrebni.
Dejavna družbeno transformacijska vloga prostovoljstva je ključnega pomena za prostovoljstvo zato, ker prostovoljcem in prostovoljkam vzbuja afirmativno, čeprav tudi kritično občutje (samo)spoštovanja in dostojanstva. To je pomembno zato, da se tako pri prostovoljcih in prostovoljkah kot pri javnosti ohranja odnos do prostovoljstva kot pomembnega javnega dobrega, ki ga je zato tudi treba ceniti in osebno ter kolektivno podpirati.
Prostovoljstvo lahko preseže neoliberalne okvire svojega delovanja le tedaj, če uspe notranje povezati začetne altruistične motive prostovoljstva z delovanjem za kvalitativne spremembe v smeri bolj enakopravnih socialnih odnosov in »dobrega življenja« oseb, ki jim je namenjena prostovoljska pomoč. Prostovoljstvo je torej sredstvo in izraz demokratične družbe. Omogoča srečanje ljudi, ki se ne poznajo, spodbuja občutek pripadnosti, vzpodbuja skupne interese in ustvarja verigo zavez.
Torej prostovoljstvo ni samo korektor vse šibkejši socialni državi v tem neoliberalnem kozmosu, ampak prostovoljci in prostovoljke predstavljajo tudi vzor za ohranjanje socialnosti in solidarnosti v svetu, ki je vedno bolj surov. Prostovoljstvo s tem podpira in ohranja osnovne sestavine človečnosti. Le tako lahko tudi ohranja podobo javnega dobrega, ki ga je vredno in potrebno nenehno ohranjati in dograjevati. Tako naravnano prostovoljstvo nujno presega tudi okvire prostovoljstva samega, namreč kot »prostovoljskega nudenja pomoči ljudem v stiski«, in postaja projekt spreminjanja kulture medosebnih in družbenih odnosov.
– prof. dr. Mirjana Ule, članica Upravnega odbora Slovenske filantropije
*Besedilo je prvotno objavljeno v Sobotni prilogi Dela, 3. 10. 2026
