»Letošnji november, čeprav naj bi bil to mesec, ko »se ne da delat«, kar mrgoli od informacij, novic, lažnih novic, zahtev, kontra informacij in prepirov. Dodobra smo se in še se bomo naposlušali, kdo več prispeva, kdo je lenuh, kdo si več zasluži, kdo je prevarant, kdo bo od vsega hudega popokal kovčke in odšel iz države ter kakšen razvoj potrebujemo po mnenju tega ali onega lobista_ke, strokovnjaka_inje ali politika_čarke.
Med tem pa se neenakosti potiho in neustavljivo povečujejo. O tistih na vrhu pišejo mediji, tistih na dnu, ki tonejo čedalje globlje, ne opazi skoraj nihče. Popravek: opaženi so vsakič, ko je govora o prevarah, goljufijah, izkoriščanju socialne države. Takrat so v trenutku pozabljene visoke provizije in neznansko dragi aneksi za javne (torej naše skupne) investicije in projekte, žarometi se takoj usmerijo na brezimno množico, ki bi lahko delala, pa noče, ker raje izkorišča naša skupna sredstva.
Zato je skrajni čas, da se v družbi pogovorimo, kako si predstavljamo solidarnost. Je to še skrb za najranljivejše, tiste, ki imajo najmanj ali nič, za katere drugi zlahka poskrbimo, ne da bi si morali za to trgati od ust? Ali pa smo se že preobrazili, da ne rečem razvili v družbo, v kateri je za svojo usodo v celoti odgovoren vsak sam in na popolnoma vseh področjih velja, da dobiš to, kar lahko plačaš, sicer pa ostaneš brez?
Zame je odgovor preprost: solidarna socialna država je velikanski civilizacijski dosežek, ki ga ne bi smeli zavreči zgolj zato, ker bo morda komu v denarnici ostalo nekaj deset evrov več (dokler seveda ne bo prisiljen plačevati za stvari, ki jih imamo danes za samoumevno brezplačno javno storitev). Prav zato bo referendum o intervencijskem zakonu prelomen – glasovanje bo pokazalo, ali se želimo odpraviti po poti popolne komodifikacije vsega ali vendarle še ostajamo solidarna družba, v kateri skrbimo drug za drugega.
Za konec poziv za vse prebivalke in prebivalce: namesto bogataških kapic potrebujemo kape solidarnosti! Že zdaj se solidarnostne kapice pletejo, kvačkajo in šivajo po vsej državi. V soboto, 28. novembra bodo igrale glavno vlogo na aktivistično-dobrodelnih srečanjih po vsej Sloveniji, kjer bomo ob izmenjavi kap zbirali prostovoljne prispevke za socialno ogrožene posameznike_ce in družine. Namesto, da poskušamo razvozlati govorance o razvoju, v katerem se skriva razkroj solidarne družbe, razvijmo klobčiče in spletimo novo solidarnost!«
– Katarina Rotar, vodja projektov

