Mojca Mesner je (bila) zadnji dve leti mentorica prostovoljcev in prostovoljk v mariborski enoti Slovenske filantropije. V tem času se je pod njenim mentorstvom preizkusilo kar 120 prostovoljcev. “Mladim je treba dati le podporo in priložnost, da se lahko nekje pokažejo,” ne verjame trditvi, da so mladi apatični, saj je bila kar polovica njenih prostovoljcev mlajših od 30 let. Mojca sicer priznava, da delo mentorja prostovoljcev prinaša številne izzive, vendar v isti sapi poudarja, da je “privilegij delati z ljudmi, ki si želijo delati dobro”. S prostovoljci se je zmeraj trudila vzpostaviti pristen odnos in toplo sprejemajoče vzdušje na Slovenski filantropiji. Za svoja prizadevanja je bila nagrajena s Slovensko mladinsko nagrado za družbeno odgovornost in trajnostni razvoj Adrastos – Naj mentor/ica 2024.
Na Slovenski filantropiji v Mariboru si zaposlena na delovnem mestu mentorice prostovoljcem in prostovoljkam. Lahko na kratko opišeš, kaj vse obsega tvoje delo?
Delo zajema veliko različnih aktivnosti – pridobivanje prostovoljcev, motiviranje prostovoljcev, koordiniranje njihovega dela, zajema tudi delo z uporabniki, reševanje situacij, ki nastanejo v teh odnosih; pa tudi promocijo prostovoljstva in usposabljanja prostovoljcev. V Dnevnem centru izvajamo tudi veliko drugih aktivnosti, kot so različne učne pomoči in igre, pri čemer sem večkrat sodelovala. Na splošno sem veliko delala z mladimi uporabniki in mladimi prostovoljci, moj cilj pa je ves čas bil, da bi se mladi pri nas čim bolje počutili in se povezali. To smo kar dobro izpeljali in na to sem ponosna.
Koliko prostovoljcev si mentorirala v teh dveh letih? Kakšna je bila njihova starostna struktura?
Po mojih neformalnih podatkih se je v času mojega dela v naše programe vključilo okoli 120 novih prostovoljcev. Nekateri so ostali dlje časa in so še z nami, nekateri so pa prišli samo na kratko. Še posebej smo ponosni na podatek, da je bila več kot polovica prostovoljcev mladih do 30. leta starosti. Oni so bili tudi naša ciljna skupina, saj je veliko naših uporabnikov prav tako mladih in tako ves proces poteka bolj naravno. Večino prostovoljk ob tem predstavljajo ženske, smo pa uspeli priključiti tudi nekaj moških. Dobili smo tudi nekaj prostovoljcev, ki so stari nad 30 let in imajo svoje družine, prav ti pa se sicer zaradi pomanjkanja časa redkeje udejstvujejo v prostovoljstvu. Najmlajša samostojna prostovoljka je stara 14 let, ravno je končala osnovno šolo in je med poletnimi počitnicami želela narediti nekaj lepega – to nas še posebej veseli, ko se mladi samoiniciativno odločijo za prostovoljstvo. Najstarejša prostovoljka pa je starejša od 80 let, je naša soseda in že od začetka vojne vodi pogovorno skupino za ženske iz Ukrajine. Ljudje (tako prostovoljci kot uporabniki, op. a.) se sicer v naših prostorih ves čas menjujejo, bistvo pa je pogovor v slovenščini in druženje.
Katere prostovoljske aktivnosti pa še počnejo “tvoji” prostovoljci?
Aktivni so na različnih področjih. Prva in najbolj množična skupina so prostovoljci v Dnevnem centru v Mariboru. Pomagajo pri aktivnostih za učenje slovenščine in drugih integracijskih aktivnosti. Brez njih naš Dnevni center sploh ne bi funkcioniral, vsaj ne v tej meri. Potekajo pogovorne skupine, tečaji slovenščine, individualna in skupinska pomoč. Prejemniki pomoči so otroci, mladi, tudi starejši in odrasli. Delamo s pestro populacijo. Poleg teh aktivnosti izvajamo tudi prostočasne aktivnosti, da se ljudje povežejo in dobro počutijo – od družabništva za mlade, likovnih delavnic, kvačkanja, telovadbe, različnih sprostitvenih zadev. Druga največja skupina pa je projekt viški hrane – preko katerega donacije hrane iz trgovin razdelimo med pomoči potrebne. Trikrat na teden skupina prostovoljcev skrbi za dostavo, druga skupina pa za pakiranje in sortiranje, kar nanese kar nekaj parov pridnih rok. Tretja skupina prostovoljcev pa je aktivnih na prostovoljskem servisu, kjer nudijo pomoč izven naših prostorov – npr. starejšim, obolelim, gibalno oviranim, ki zaradi svojih oviranosti ne morejo do nas. Njihove aktivnosti obsegajo denimo sprehode, družabništvo, klepet.
Vloga mentorja, sploh pri takšnem številu prostovoljcev, s sabo zagotovo prinese tudi izzive. Kateri so največji izzivi mentorja prostovoljcev?
Pri vsakem delu z ljudmi pridejo tudi izzivi. Eden največjih mojih izzivov je bilo koordiniranje. Kljub temu, da imamo zdaj nove in večje prostore, se še zmeraj velikokrat zgodi, da zmanjka prostora za vse aktivnosti, zato je treba biti pozoren, kako ljudi časovno skoordiniraš.
Velik izziv pri tem delu je tudi poznavanje ljudi. Delo mentorja ni samo delo s prostovoljci, temveč tudi z uporabniki. Večkrat sem morala zaradi neresnosti, npr. zamujanja na učne pomoči, opomniti uporabnike kot prostovoljce. Pri tem delu moraš sicer preprosto imeti občutek za ljudi. Poleg tega moraš tudi malo verjeti v to, da so ljudje marsičesa sposobni. Včasih moraš koga potisniti, da namoči prstke v prostovoljstvo (smeh), potem pa te lahko ljudje zelo pozitivno presenetijo. Tudi če so na prvo žogo bolj sramežljivi.
Kaj pa je bil na drugi strani največji užitek pri delu?
Privilegij je delati z ljudmi, ki si želijo delati dobro. Ne vem, če ima še kdo v svoji službi priložnost delati z ljudmi, ki so pripravljeni zastonj delati stvari, ki so dobre za našo družbo. V teh dveh letih se je sicer zgodilo veliko lepega. Veliko mladih uporabnikov je postalo prostovoljcev – ne vem, ali si lahko to štejem kot svojo zaslugo – vendar so se aktivirali na različnih področjih, kar se mi zdi zelo lepo. Ena lepših stvari v teh dveh letih, tako v službenem kot zasebnem vidiku, je bila mladinska izmenjava za mlade z manj priložnostmi na Madžarskem. Bilo mi je lepo, da sem bila zraven, da sem doživela, kako so se mladi odprli in se povezali. Tudi prihod ESE prostovoljke Sane, sploh ko se je vključila v Festival migrantskega filma, je bila prijetna izkušnja zanjo in za nas. Zelo rada sem imela sodelovanje z dragimi sodelavci – delati v takem kolektivu je tudi privilegij. Redkokje imaš priložnost delati z ekipo, ki je motivirana za pomoč drugim in hkrati dela v tako sproščenem vzdušju, da se ljudje pri nas počutijo kot doma. Vedno, ko pridejo prostovoljci in rečejo, da je pri nas res fajn, sem vesela. Res je, pri nas je fajn. Lepo je bilo.
Preden si postala mentorica prostovoljcev, si bila tudi sama prostovoljka. Kako si se pravzaprav spoznala s prostovoljstvom?
Že kot najstnico me je zanimalo delo z migranti. Vedno sem spremljala aktivnosti Slovenske filantropije, vendar se sama nikoli ne bi odločila, da grem kar tja, ker sem bila po naravi bolj zadržana in sramežljiva. Potem pa sem na fakulteti spoznala Urško Živkovič (zdajšnjo vodjo enote Slovenske filantropije v Mariboru, op. a.), ki je bila takrat asistentka in nas je študente pedagogike peljala na obisk Slovenske filantropije. Tam sem spoznala te mlade uporabnike, ki so strašno simpatični, in se odločila, da bom na filantropiji opravljala prakso. Delo me je res prevzelo, ostala sem kot prostovoljka, nudila sem individualne učne pomoči pa učenje angleščine za otroke iz Ukrajine, animirala sem otroke, ko so se starši učili slovenščino, spremljala sem uporabnike do zdravnikov, sodelovala sem pri mladinskih aktivnostih, recimo nočnem sankanju na Pohorju. Ko se je odprlo delovno mesto mentorice prostovoljcev, nisem veliko premišljevala.
Kakšne izkušnje pa si ti kot prostovoljka imela z mentorji? Kako je njihovo delo s tabo nato vplivalo na tvoje delo s prostovoljci?
Moja mentorica je bila Urška (Živkovič). Bilo mi je pomembno, da sem se v prostoru dobro počutila. Da sem se lahko udejstvovala po svojih željah in zmožnostih. To mi je Urška omogočila. Še zdaj se mi zdi zelo pomemben odnos med ljudmi in občutek sprejetosti.
Kako bi po vseh teh izkušnjah opisala vlogo mentorja v prostovoljskem odnosu? Kaj se ti zdijo najpomembnejše lastnosti dobrega mentorja?
Mentor mora imeti rad ljudi. Pri tem delu je treba biti malo kreativen, malo pa je treba imeti tudi logističnih sposobnosti za potrebe koordiniranja. Potrebno je imeti veliko dobre volje, moraš biti tudi potrpežljiv ter tudi hiter administrator (smeh).
Prostovoljske organizacije se pogosto srečujejo z izzivom pridobivanja novih prostovoljcev. Večkrat omenijo, da je še posebej težko priti do mladih prostovoljcev, vendar v mariborski enoti Slovenske filantropije to ni težava. Kaj je tvoja formula?
Dobra praksa, ki jo lahko izpostavim, je povezovanje prostovoljskih organizacij na območju Maribora pod koordinacijo Pekarne Magdalenske mreže. Na ta način smo skupaj obiskovali srednje šole in fakultete. Res sem se potrudila, da sem šla na vse obiske, s sabo nesla čim boljšo energijo ter na najbolj prijazen možen način predstavila prostovoljsko delo pri nas. Ljudje so se potem kar pridružili. Ko nabiramo prostovoljce, jih tudi spodbujamo, da poskusijo in imajo nato možnost spremembe – prilagajamo se njihovim potrebam, da lahko npr. spremenijo aktivnosti in najdejo v prostovoljstvu nekaj, kar jim je zares všeč. V resnici nimam skrivne formule, bila sem na ogromno predstavitvah in upala, da se bodo mladi oglasili.
Se strinjaš s trditvijo, da so mladi danes preveč apatični?
Ne! To že dve leti ponavljam. Verjamem, da smo sicer v nekakšnem mehurčku, vendar so naši mladi pri naših aktivnostih dokaz, da trditev ne drži. Treba jim je le dati priložnost in podporo, da se lahko pokažejo.
Kaj imaš v mislih, ko govoriš o podpori?
Da mladi prostovoljci od nas dobijo občutek, da lahko neobremenjeno poskusijo s prostovoljskim udejstvovanjem. Da je vedno nekdo v prostoru, ki mu lahko postavijo kakšno vprašanje. Pomagamo tudi pri prvem stiku z uporabniki, gre za zelo pomemben trenutek, ko se pravzaprav srečata dva neznanca, ki se različno znajdeta v teh novih situacijah. Treba jim je dati občutek, da zmorejo!
Kakšen pa je na drugi strani pomen postavljanja mej?
Pomembno je, da prostovoljci vedo, da lahko vedno rečejo ne. To skušamo čim bolj poudarjati, da naj počnejo samo tisto, pri čemer se počutijo udobno, in samo toliko, kolikor zmorejo.
Kot mentorica si bila na Slovenski filantropiji zaposlena preko razpisa Ministrstva za javno upravo. Kako pomembno se ti zdi, da imajo prostovoljske organizacije možnost zaposlovanja mentorjev? Kaj lahko ti doprinesejo delovanju organizacije?
Ta vloga se mi zdi izredno pomembno. V organizaciji, ki se ukvarja s prostovoljstvom, bi morala biti ena oseba odgovorna samo za prostovoljce in uporabnike. Če želiš imeti z njimi naraven in sproščen odnos, mora biti na tem položaju človek, ki ima čas, da se z njimi pogovarja, jih posluša in vse skupaj koordinira. Ne vem, kako je Urška, preden so me zaposlili, sploh zmogla hkrati početi vse te stvari, moralo je biti zelo naporno. Res je ključnega pomena, da imajo prostovoljci, če se le da, na voljo mentorja, ki jim lahko zmeraj prisluhne.
Bi rada še kaj sporočila vsem mentorjem in prostovoljcem?
Rada bi jim sporočila, da delajo nekaj pomembnega.
