Ko Milica Goubar govori o prostovoljstvu, ne govori o velikih besedah ali izjemnih dejanjih. Govori o tem, da človeku skuhaš večerjo, pomagaš sosedi, prisluhneš nekomu, ki je osamljen, ali pa kvačkaš majhne hobotnice za nedonošenčke. O tem, da imaš vedno nekaj, kar lahko podariš drugim. In da se ti to, kar daješ, na koncu vrne – pogosto v še večji meri.
V Hišo Sadeži družbe Žalec je prvič prišla pred desetimi leti, ko jo je k obisku nagovorila soseda. Takrat je že delovala skupina žensk, ki so se družile ob pletenju in kvačkanju. Milica je sprva nameravala izdelati pulover zase in za moža, a so se načrti kmalu spremenili, saj jo je vnukinja navdušila nad projektom kvačkanja hobotnic za nedonošenčke. Pokazala ji je fotografije, vzorec in razložila, kako pomembne so lahko te drobne kvačkane spremljevalke za najmanjše novorojenčke.
Milica je takoj videla priložnost, da bi projekt pripeljala tudi v Žalec. S sosedo sta cel konec tedna kvačkali, da sta lahko že na naslednjem srečanju skupine pokazali prve hobotnice. V Hiši so idejo z veseljem sprejeli, izdelke pa so poslali Tjaši Bevc, ki je projekt pripeljala v Slovenijo. Kmalu so dobile potrditev, da so hobotnice ustrezne, marca pa so že poslale prvi paket – kar 72 jih je bilo.
Več kot šest tisoč malih hobotnic
Iz prvega navdušenja je zrasel projekt, ki traja še danes. Milica se spominja, kako ponosne so bile ob prvem paketu. Še danes se redno srečujejo, v vseh teh letih so izdelale in poslale že več kot šest tisoč hobotnic! Redno jih pošiljajo v porodnišnici v Ljubljani in Mariboru, po potrebi pa tudi drugam, med drugim v Novo mesto.
Toda kvačkanje hobotnic je le ena od stvari, ki jih povezujejo. Izdelujejo tudi sezonske okraske in drobna darila – od zajčkov in božičkov do angelčkov, snežink in jelenčkov. Na pobudo Rdečega križa so lani v samo dveh mesecih izdelale še 300 parov copatk za novorojenčke, ki jih ob prvem obisku na domu prejmejo mamice z dojenčki.
»To smo same upokojenke, taka prijetna skupina. Ko se dogovorimo, naredimo. In nam je fajn,« pravi Milica.
Njihova srečanja pa niso namenjena samo delu. Ponedeljki so pogosto rezervirani za pogovor, izmenjavo idej in načrtovanje novih podvigov. Ob kavi in pecivu se rojevajo zamisli, ki jih potem skupaj uresničijo. Letos so se na primer lotile projekta za rožnati oktober: za drevo v Žalcu so pripravile kvačkane babičine kvadratke in dolg šal z napisom Hiša Sadeži družbe Žalec.
Hiša, v kateri vsak najde nekaj zase
V desetih letih je Milica v Hiši počela še marsikaj. Tri leta je vodila kuharsko delavnico in sodelovala pri številnih drugih dejavnostih, ki so se skozi leta razvijale v Hiši – od počitniških taborov in učne pomoči za otroke do srečanj in aktivnosti za starejše.
»Hiša je taka energetska hiša, res pozitivna. Ko pridem sem, se mi zdi, kot da me nekaj objame. In grem potem srečna domov,« pravi. Prepričana je, da lahko vsakdo najde nekaj zase, ne glede na starost ali interese. Pomembno pa je tudi, kakšni ljudje prostor soustvarjajo. »Hiša ponuja, ti pa, kolikor vzameš.«
Prav zato ji toliko pomeni, da je del skupnosti, ki se je v vseh teh letih spletla v Hiši. Ko je po moževi smrti ostala sama, ji je prihod v Hišo pomagal najti nekaj miru in občutka domačnosti. Ob podpori svojih otrok, na katere je zelo ponosna, ji je veliko pomenilo tudi, da je spoznala ljudi, s katerimi se lahko pogovori, jim zaupa in z njimi deli tudi tisto, kar jo teži.
»Nikoli ne bom imela tako malo, da ne bi mogla dati«
Pomoč drugim je del Milice že celo življenje. Že kot mlada mama je poleg svojih otrok pogosto pazila še na sosedove in jim pripravila večerjo, pozneje je pomagala starejšim ženskam v svoji okolici – jih obiskovala, jim čistila in jim olajšala vsakdan. Tudi danes je pozorna na starejšo sosedo, ki ji veliko pomeni že to, da se lahko občasno usedeta in skupaj spijeta kavo.
»Nikoli ne bom imela tako malo, da ne bi mogla dati. In kolikor dam, dobim nazaj še več,« pravi.
V prostovoljstvu najde nekaj, čemur se ne bi odpovedala. Ne zato, ker bi pričakovala zahvalo ali priznanje, temveč ker jo osrečuje že občutek, da je nekomu polepšala dan ali pomagala uresničiti nekaj dobrega.
In če kdo še ne ve, kaj bi počel kot prostovoljec, ga Milica povabi kar v Hišo. Ni treba, da že zna kvačkati ali ima izdelan načrt. Včasih je dovolj, da pride, spije kavo, poklepeta in prisluhne. Morda pa se med pogovorom najde tudi nekaj, kar ga bo pritegnilo.
Milica je za svojo pot v Hišo še danes hvaležna sosedi, ki jo je pred desetimi leti nagovorila, naj pride pogledat. Od takrat je postala nepogrešljiv del skupine, ki s svojimi rokami ustvarja drobne pozornosti za druge, obenem pa v Hiši soustvarja prostor, v katerega se ljudje radi vračajo.
»Presrečna sem, da sem prostovoljka in da sem tukaj,« pravi. In ko jo poslušaš, postane jasno, da je včasih največ, kar lahko podarimo, prav to, da smo tu drug za drugega.
