Forum o prostovoljstvu – SOLIDARNOST MLADIH

Pred mednarodnim dnem prostovoljstva smo se v četrtek, 29. novembra 2018 zbrali na Forumu o prostovoljstvu, ki je potekal v prostorih Hiše EU v Ljubljani. Prisluhnili smo predstavitvam izjemnih prostovoljskih projektov in v delovnih skupinah skupaj razmišljali o smernicah za še uspešnejše vključevanje mladih v prostovoljstvo in širjenje vrednote solidarnosti med njimi.

Po uvodnem pozdravu direktorice Slovenske filantropije Tereze Novak je udeležence s predstavitvijo Jaz, moja skupnost, človeštvo in prostovoljstvo nagovorila tudi predsednica Anica Mikuš Kos.  

“Naš forum govori o solidarnostni angažiranosti mladih. Mladi zato, ker na mladih svet stoji, ker imajo veliko energij za udejanjenje solidarnosti, ker je pri njih v procesu socializacije možno razvijati solidarnost. Udejanjanje solidarnosti olajšujejo, vzpodbujajo stvarne in praktične možnosti. Zlasti v današnjem svetu, ki ponuja mnogo več zgledov za udejanjanje »jaz filozofije«, je za prisotnost solidarnosti mladih pomembno ustvarjanje možnosti in priložnosti za učenje skozi izkušnjo, spremljano z refleksijo socialnih dogajanj. Ena največjih priložnosti za realizacijo solidarnosti je organizirano prostovoljsko delo.”

  1. DEL:

Borut Cink (Movit) je govoril o podpori prostovoljskim projektom mladih; predstavil je cilje in metode delovanja novega programa Evropska solidarnostna enota (komu je namenjen, kako se lahko mladi vključijo, kaj jim prinaša…).

Jure Grahek v predstavil akcijo Žive naj vsi narodi, katere pobudnik je bil (Od ideje do uresničitve, vmes pa 1000 prostovoljskih ur). V akciji je povezal 22 glasbenikov, ki živijo v Sloveniji, niso pa vsi Slovenci; posebej je poudaril, da mu v sodelovanje ni uspelo nikogar »prepričati«, vsi sodelujoči so bili projektu naklonjeni že od začetka. Kot Kranjčana ga je v začetku leta 2016 zmotilo dogajanje v Kranju (zavrnitev nastanitve šestih mladoletnikov brez spremstva v prazno krilo študentskega doma v Kranju) in nekoliko pozneje v Šenčurju pri Kranju (protest proti centru za migrante) in to je bil tudi povod za njegovo pobudo. Poudaril je, da bo mogoče uspešnost projekta oceniti šele, ko bo storjen naslednji korak v razvoju ideje, ta pa je sedaj v pripravi.

Bernarda Jeraj (ŠOUM) je predstavila študentske delovne brigade. Te v sedanji obliki potekajo že 20. leto. Izvedeli smo več o načinu organizacije, ciljih in delu v brigadah. Delo poteka v različnih občinah: organizator vsako leto kontaktira občine, ki jih je npr. prizadela kakšna naravna nesreča in potrebujejo pomoč pri obnovi, na podlagi odzivov in interesa občin se odločijo, kje bodo brigado izvedli.

          II. DEL:

Katarina Sočan (Imago) je predstavila promocijsko kampanjo za spodbujanje prostovoljstva med mladimi Invazija krogle; pojasnila je idejno zasnovo kampanje, potek dela, posameznike, ki so pri kampanji sodelovali.

Sergej Črnčec, prostovoljec CPM Maribor (doživljajsko igrišče) je predstavil svoje prostovoljsko delovanje, govoril je o tem, kaj vse vpliva na to, da se mladi odločijo za prostovoljstvo (družina, vrstniki, država, družbena omrežja, mediji).

Jurček Nowakk in Marjeta Čič (Planinska zveza Slovenije, PD Moravče) sta predstavila delovanje odbora Planinstvo za invalide, publikacije, ki jih odbor pripravlja, in vključenost prostovoljcev v akcije. Tako v gradivu kakor v akcijah odbor poudarja pomen vključenosti.

Maja Kuzma, Daša Peperko, prostovoljki, sta predstavili akcijo Gluhi strežejo v planinskih kočah – od kod ideja za akcijo, kako so akcijo izpeljali, kakšni so bili odzivi planincev in prostovoljcev. Načrtujejo že naslednje akcije.

Tanja Kek (BIC Ljubljana) in Adelina Memišoska (prostovoljka), sta govorili o vlogi šole pri spodbujanju prostovoljstva mladih; predstavili Adelinino izkušnjo priseljenke iz Makedonije, ki je pred tremi leti potrebovala prostovoljsko pomoč, zdaj pa na enak način pomaga drugim.

Rok Primožič (Urad RS za mladino) je na kratko predstavil delo urada: eden glavnih ukrepov nacionalne strategije za mladino 2013-2020 je spodbujanje prostovoljstva; urad podpira ESE, sodelujejo z MSS, podpirajo Nefiks kot način beleženja s prostovoljstvom pridobljenih kompetenc, vzpostavili so portal mlad.si, ki ponuja priložnost za angažiranje mladih. Omenil je tudi svet vlade RS za mladino, ki pomeni možnost za izražanje pobud mladih in povezano delovanje.

      III. DEL: delo  v skupinah 

Prostovoljstvo mladih iz ranljivih skupin

Izpostavljena so bila tri glavna vprašanja: 1. zakaj je pomembno, da mlade iz ranljivih skupin vključujemo v prostovoljstvo; 2. kaj potrebujemo, da se tovrstno prostovoljstvo izvaja in razvija; 3. kako prostovoljstvo približati mladim iz ranljivih skupin in organizacijam, ki jih vključujejo.

Udeleženci so poudarili, da je pomembna podpora okolice (družine, najbližjih pa tudi širše okolice oz. lokalne skupnosti, zato si je treba prizadevati za informiranje javnosti). Omenili so tudi, da država premalo podpore namenja zagotavljanju osebnih asistentov, tolmačem itn. za tiste, ki to potrebujejo, saj se brez take pomoči tudi ne morejo vključiti v prostovoljstvo. V tem pogledu ranljivim skupinam prostovoljstvo v veliki večini ni dostopno.
Kot izziv so izpostavili motiviranje in pridobivanje mladih prostovoljcev iz ranljivih skupin, saj potrebujejo več občutka varnosti, da se v delo vključijo. Menijo, da je najboljši način pridobivanja prostovoljcev s predstavitvijo svoje osebne izkušnje prostovoljstva – vrstnik vrstniku. Kot možne odgovore so navedli večjo enakopravnost (občutek, da niso drugačni od drugih, da prispevajo družbi, se počutijo koristni), premagovanje predsodkov, ki veljajo v družbi (pri soočanju s tem potrebujejo strokovno in kvalitetno mentorsko podporo, mentorji pa potrebujejo primerno usposabljanje, za katero trenutno ni poskrbljeno), večjo samozavest, izboljšano kvaliteto življenja, osveščanje širše skupnosti o težavah s katerimi se soočajo.
Za glavno težavo so označili pomanjkanje sredstev (državno in občinsko financiranje), saj v tem pogledu ranljivim skupinam prostovoljstvo v veliki večini ni dostopno, ter ponekod premalo podpore lokalne skupnosti.

Vloga in meje digitalizacije v prostovoljstvu

Udeleženci so si postavili naslednja vprašanja: kaj nam omogoča digitalni svet, kako lahko mladi tudi preko tega sveta delujejo kot prostovoljci; kakšna je vloga digitalizacije v prostovoljstvu in kakšne pristope moramo uporabiti, da se mladim s pomočjo digitalizacije približamo.

Dejstvo je, da so mladi digitalni nomadi, da so v digitalnem svetu doma, zato je tudi ta lahko odlična priložnost, da jim približamo prostovoljstvo in solidarnost. V skupini so se strinjali, da obstaja že kar nekaj dobrih praks oz. da mladi že sami razvijajo veliko pristopov pomoči prek obstoječih digitalnih orodij (socialna omrežja, komunikacijska orodja, aplikacije na mobilnih telefonih), denimo izvajanje učne pomoči preko aplikacije Viber ipd., prikazovanje posnetkov prostovoljskih aktivnosti v digitalnem svetu. Ugotovili smo, da obstoječe platforme mladim zelo približajo tudi aktivnosti, ki se dogajajo zunaj digitalnega sveta, če jih promoviramo v digitalnem svetu. 
Mentorji se na tem področju srečujejo še z dodatnimi težavami: kako pomagati nekomu oz. kako doseči nekoga, ki deluje (predvsem) preko digitalnega sveta ter kako zagotoviti, da bo dobil ustrezno podporo v »digitalnem« prostovoljstvu, če mentorji tega niso vešči. Poleg tega obstaja nevarnost izgube pristnega človeškega stika, pokazalo pa se je tudi, da je mlade precej laže pripeljati v digitalni svet (tudi, denimo, z digitalizacijo prostovoljskega dela), teže pa jih je spet odpeljati iz njega. Posebej je bila omenjena tudi nevarnost segregacije oz. diskriminacije mladih prostovoljcev, ki morda nimajo dostopa do digitalnih orodij.
Pomemben izziv za mentorje je tudi, kako mladim in širši okolici pokazati, da so prispevki mladih v digitalnem svetu pomembni, da z njimi nekaj dosežejo, predvsem pa, kako te prispevke prepoznati, če sami nismo v stiku oz. ne pridemo v stik s posameznikom, ker tega digitalnega okolja, kjer je aktiven, ne poznamo.

Prostovoljske pobude mladih

Udeleženci so si postavili naslednja vprašanja: 1. zakaj je pomembno, da ustvarjamo prostor za prostovljske pobude mladih; 2. kaj potrebujejo mladi pri razvoju in uspešni izvedbi prostovoljske pobude; 3. katere pristope lahko uporabimo, da bodo mladi seznanjeni o možnostih prostovoljskih pobud. 

V prid podpori prostovoljskih pobud mladih govori to, da so te pobude navadno zelo močne,  inovativne in izpeljane z veliko entuziazma. Poleg tega mladi na ta način zares šele osvojijo pojem prostovoljstva, pri tem pa pridobijo neprecenljive izkušnje in potrditev za svoje delovanje. Udeleženci so posebej poudarili, da je pomembno, da je podpora organizacij stalna in resna, ne zgolj deklarativna.

Govora je bilo tudi o tem, kaj je potrebno za uspešno izvedbo prostovoljske pobude: to so seveda materialna sredstva, sodelovanje, podpora v obliki znanja in potrpežljivost mentorjev, podpora organizacije ter potrditev (slednja je včasih že možnost, da lahko izpeljejo projekt, spet drugič je lahko nagrada npr. izlet). 

V nadaljevanju so se pogovarjali tudi o tem, kako mlade obveščati o možnostih, da svoje morebitne pobude predstavijo in izvedejo; omenjena je bila promocija Evropske solidarnostne enote, promocija v okviru prostovoljstva v šolah, otroški parlament. Kot težavo so izpostavili (zelo različne) odzive organizacij na pobude mladih, ki je pogosto povezana s pomanjkanjem kadra. 

Podpora mladim prostovoljcem za ohranjanje njihovega sodelovanja

Udeleženci so se najprej srečali z izzivom, kako predstaviti prostovoljsko delo mladim na način, da se ga bodo resnično lotili, in to v časih, ko imajo na voljo najrazličnejše druge prostočasne aktivnosti. Spraševali so se, kako ohraniti motivacijo pri mladih, ki se najprej sami odločijo za prostovoljsko delo, ko bi bilo treba oditi na teren, pa nimajo časa.
Organizacijam še nekako uspeva pridobiti mlade prostovoljce, teže pa jih je obdržati. Da lahko ustrezno ukrepamo, je treba najprej ugotoviti, zakaj mladi opuščajo prostovoljsko delo: ali so si delo predstavljali drugače, ali potrebujejo več strukture, bolj kontinuirano delo, več podpore? Najpomembneje je, da se jim prostovoljsko delo zdi smiselno. S tega stališča je potrebno zagotoviti kakovostno mentorsko delo, da lahko mentorji prostovoljcem pomagajo osmisliti njihovo delovanje; poskrbeti je treba za redno komunikacijo s prostovoljci, tudi v času, ko zanje ni dela (npr. pri organizacijah, ki prostovoljce vključujejo v kampanje, ki potekajo le nekajkrat na leto). Prav tako je pomembno, da mentorstvo opravljajo ljudje, ki to delajo s srcem, in da vsi v organizaciji poznajo in spoštujejo delo prostovoljcev.
Omenjena je bila pozitivna praksa z ene izmed osnovnih šol: učencem, prostovoljcem so se odločili dati več avtonomije, tako da se lahko sami dogovarjajo za termine, ko bodo prostovoljili – s tem so dobili dodatno odgovornost, možnost svobodnega odločanja o svojem delu, kar jim je dalo dodatno spodbudo za prostovoljsko delo.
Na koncu so udeleženci so prišli do sklepa, da je morajo imeti mladi občutek in možnost, da se s svojim prostovoljskim delom pohvalijo in da brez težav odgovarjajo na vprašanja vrstnikov (Zakaj se ukvarjaš s tem? Kako se ti sploh da? ipd.). Mladi prostovoljci se namreč pogosto srečujejo z opazkami tako od svojih vrstnikov kot tudi širše okolice da je prostovoljsko delo neumno, se ne splača in imajo občutek, kot da se morajo braniti, ker to delo opravljajo. Pomembno je, da prostovoljsko delo mladih ponovno pridobi pozitivno podobo.

Uspešno vključevanje mladih prostovoljcev v programe velikih tradicionalnih prostovoljskih organizacij

V skupini, v kateri so se pogovarjali o sodelovanju prostovoljcev v programih velikih prostovoljskih organizacij, so posebej izpostavili pripadnost prostovoljcev organizaciji, tega, da organizacija posebej nagovarja mlade prostovoljce, da iskanje novih prostovoljcev prilagodi svojim potrebam in tudi interesom mladih. Pozitiven element so tudi mladinske sekcije v takih organizacijah, ki so med mladimi prepoznane (npr. znotraj šol), so pa tudi prostor medvrstniškega druženja. Pomembno je tudi, da organizacije mladim poleg trajnega in rednega sodelovanja ponudijo možnost sodelovanja v enkratnih, občasnih prostovoljskih akcijah.

Sporna ravnanja v prostovoljstvu

Udeleženci so si postavili naslednja vprašanja: kako postaviti meje v prostovoljstvu srednješolcev, ki v javnih zavodih (predvsem bolnišnicah, domovih za starejše) opravljajo prakso in tudi prostovoljsko delajo, saj obstaja nevarnost, da zaposleni nanje prelagajo svoje delo. Kako ločiti prostovoljstvo od političnega delovanja oz. aktivizma in preprečiti, da bi politično motivirani posamezniki ali organizacije ugrabili prostovoljstvo?
Na področju so zaznali naslednje izzive: preprečiti, da bi država svoje naloge prenašala na prostovoljce in jih izkoriščala kot brezplačno delovno silo; kako pripraviti mlade prostovoljce na to, da se utegnejo uporabniki nanje čustveno navezat; prepoznati posameznike, ki jih za prostovoljstvo motivira izključno višja DSP; volunturizem kot priložnost za samopromocijo (kako preprečiti, da bi bile prostovoljske priložnosti v tujini namenjene predvsem ali celo izključno izletništvu premožnih otrok iz bogatih držav – s tem je povezana etičnost financerjev mednarodnega prostovoljstva); kako zagotoviti preverjene, zanesljive prostovoljce, ki so pripravljeni delati dlje časa – za kontinuirano delo z uporabniki iz ranljivih skupin.
Kot možni odgovor na navedena vprašanja in izzive pa so udeleženci predlagali predvsem kakovostno mentorsko delo in usposabljanje mladih prostovoljcev, s čimer mlade pripravimo na različne vidike prostovoljskega dela (npr. komuniciranje v različnih situacijah, postavljanje mej …)

Menite, da izvajamo dobre projekte in bi radi postali naši podporniki? Podprite nas