Tereza Novak, izvršna direktorica Slovenske filantropije

Tereza, tvoji začetki na Filantropiji so bili malo kaskaderski. Rekli so ti, da skoči in ti si bila pripravljena skočiti. Kakšni so spomini na to obdobje?

Izvedela sem za prosto mesto in prišla na razgovor. Živko Pregl in Anica Mikuš Kos sta me sprejela v takratnih prostorih na Levstikovi ulici v Ljubljani. V bistvu se mi je zdelo delo z begunci zanimivo in želela sem si novega izziva, kar je ta priložnost bila. Že na začetku sta mi povedala, da imamo denarja za pol leta mojega dela, potem je pa moje delo, da ga najdem. Bil je zares velik zalogaj, ampak je v tem sektorju kljub večnim naporom zaradi negotovosti lepo delati. Delaš stvari, za katerimi lahko brez zadržka stojiš, je visoko etično delo. To je bilo odločilno. Spoznala sem izjemne ljudi, imeli smo podporo predsednice Anice Mikuš Kos in takratnega podpredsednika Živka Pregla. Osnova je bila zelo dobra, dalo se je graditi dalje.

Imela sem srečo, ker smo bili takoj ekipa s sodelavci, s katerimi smo skupaj še danes. Franci Zlatar, Nina Lukashevich in Primož Jamšek, ki je bil tistem času prostovoljec v okviru programa FSD, so bili vsak na svoj način že del Filantropije. Brez njih tudi meni ne bi uspelo.

Kako danes gledaš na to?

Takrat nisem vedela natančno, v kaj se podajam. Se mi je zdelo, da delamo dobre stvari in da nam mora uspeti – kar nam tudi je. Z zares veliko dela, veliko vloženega znanja in tudi zaradi dobre energije med nami. Moja prva odločitev je bila, da moramo graditi na znanju strokovnega tima in da stalna menjava kadra dolgoročno ni dobra. Druga pa, da delo v nevladni organizaciji ni hobi, pač pa delo kot v vsakem drugem sektorju. Če ljudje vlagajo zelo veliko svoje energije in časa v zaposlitev, ki ni prostovoljstvo,  morajo biti za to tudi primerno plačani. Iz tega smo izhajali.

Ti je kdaj žal?

Ne, ni mi žal. Zelo veliko sem se ob tem delu naučila. Spoznavam ogromno izjemnih ljudi, in to ne le iz nevladnega sektorja. Najverjetneje je pa za to, da nisem nikoli obžalovala, kriva tudi moja narava. Redkokdaj pomislim, da nekaj ni mogoče. Seveda tudi takrat, ko kaj zares ni mogoče, in v takšnem primeru to ni najboljša lastnost. Ne ustrašim se kar tako in sem nasploh zelo optimistična oseba. Pogum je vedno potreben, ni pomembno kje. Ker pa smo mi neprofitni in odvisni od kandidiranja na razpisih, je stanje še toliko bolj negotovo.

Vodiš delo v precej veliki humanitarni organizaciji. Kako izgleda en tvoj običajen delovni dan?

Res smo zrasli v kar veliko humanitarno organizacijo in tudi moje delo se je spremenilo, od kar sem na Filantropiji. Je pa moj delovni dan vedno zanimiv, nikoli ni dolgočasno.

Včasih je bila moja glavna zaposlitev pisanje projektov. Jaz namreč zelo rada razvijam nove zamisli, produkte, storitve, s katerimi nadgrajujemo naše delo. To mi je res v veliko veselje. V prvih letih je bilo moje delo večinoma povezano s pisanjem, iskanjem novih virov, organizacijo dogodkov, kadrovanjem in skrbjo za poslovanje.  

Zdaj, ko nas je zaposlenih okoli 50, je moje delo dnevno reševanje težav, ki nastajajo ob našem delu, motiviranje in ukvarjanje z organizacijo poslovanja. Skrbim za to, da naše delo kolikor toliko nemoteno teče, da imamo zagotovljena sredstva za delo, da so izpolnjene naše obveze, da poslujemo transparentno in v skladu z zakoni, da vzdržujemo visok nivo etičnega poslovanja in da se medsebojno spoštujemo. Sodelujem pri oblikovanju projektnih idej, projekte pa pišejo drugi, ki to znajo boljše kot jaz. Dnevno se odločam o stvareh, ki vplivajo na pojavnost Filantropije v javnosti. Na koncu je moj dan sestavljen iz zelo veliko pogovarjanja in nekaj pisanja.

Se kdaj primerjaš s kolegi v drugih sektorjih? Za kaj so ti lahko nevoščljivi? 

Redko se primerjam s kolegi iz drugih sektorjev, morda le, ko se kje srečam z ljudmi iz gospodarstva. Ne vem, če je tu potrebna kakšna nevoščljivost, edino, na kar pomislim ob tem je to, da delam z zares izjemnimi ljudmi. Tu si neskromno tudi sama lastim delček zaslug. Kaže da če kaj znam, potem je to najti dobre sodelavce.

Prostovoljci okoli nas tudi dodajajo vrednost našemu delu. To so plemeniti in veliki  ljudje in v taki družbi je preprosto lepo. Srečo imam tudi v tem, da je naša druščina zelo pisana, da smo zelo različni in smo prava multikulturna skupnost. To je bogastvo.

Slovenska filantropija je zelo uspešna pri pridobivanju evropskih sredstev. Marsikdo bi rekel, da vam pač uspe, ker ste Filantropija, vendar kaj dejansko pomeni biti tako uspešen kot Slovenska filantropija in, če lahko zaupaš bralcem, kako postati tako dober kot vi?

Žal nismo tako uspešni, kot bi si želeli. Naš uspeh pa je povezan z veliko dela celega strokovnega tima in prostovoljcev. Res je smešno ko kdaj slišimo, da je nam lahko, da mi »itak vse dobimo«. No, to seveda niti slučajno ni tako. Za našimi uspehi je predvsem ogromno dela vseh zaposlenih in seveda prostovoljcev, ki našemu delu dodajajo vrednost. Verjamemo v to, kar delamo – tudi to je potrebno, da ti uspe. Smo zelo različni ljudje in nimamo vedo enakega mnenja, zaradi česar so naši produkti/storitve potem boljši. Za uspeh je nujno potrebna dobra energija med ljudmi, zato je pomembno, da ljudje radi pridejo v službo. To seveda ne gre vedno. So različna obdobja, ampak na koncu ti mora biti  delo tudi na osebnem področju izpolnitev. To je moje vodilo. Zagotavljati pogoje za delo, kjer lahko sodelavci izpolnjujejo tudi svoje cilje in imajo pri tem tudi dovolj svobode. To seveda še zdaleč ne pomeni, da vsak dela kar hoče in kadar hoče, pri tem smo precej strogi, ampak so moji sodelavci zelo dobri pri svojem delu. Če vsak prevzame svoj del odgovornosti, potem stvari dobro tečejo. V to konstantno delo je treba vlagati veliko energije, a se potem še vedno zgodi kaj, kar ne pričakuješ.

Ljudje smo zelo kompleksna bitja in v naših življenjih je veliko dinamike. To usklajevati, da je ravno prav za vse, niti slučajno ni enostavno. Imamo strukturo in smo si odgovornosti razdelili, saj slabi odnosi izjemno otežujejo delo. Zaenkrat nam to uspeva in smo zato tako uspešni.

Lahko priznam, da je moj največji neuspeh, ko ugotovim, da tega cilja nisem dosegla in da se ljudje zaradi mene ne počutijo dobro. Žal je včasih tudi tako. Konec koncev smo organizacija kot vsaka druga, delamo za preživetje in to ne sme biti tlaka, pač pa izziv.

So tukaj morda pomembna tudi tesna sodelovanja z odločevalci, podporniki?

Sodelovanje z odločevalci je zmeraj pomembno. Vsi smo samo ljudje, ki ne vemo vsega, in tako je tudi z odločevalci. Prepričana sem, da bi moralo biti sodelovanje med nevladnimi organizacijami in vladno stranjo partnersko. To bi bilo dobro za celo družbo. Mi, ki delamo neposredno z ljudmi, poznamo njihove težave in lahko povemo, kako se različne politike demonstrirajo v resničnem življenju. Ta del našega dela, zagovorništvo, je za nas enako pomemben kot neposredna pomoč. Večinoma bi bilo dobro za skupnost, če bi organizacije, ki delamo neposredno z ljudmi, vključili v proces sprejemanja različnih politik že ob snovanju. Bi bilo za vse boljše. Ampak tako daleč v Sloveniji žal še vedno nismo. Na nekaterih področjih že, večinoma pa ne. Žal je veliko odvisno od ljudi. Poznam veliko izjemnih ljudi, ki so zaposleni na ministrstvih in se zares trudijo spremeniti sistem na boljše. Za vse ljudi, ne le za peščico. Potrebovali bi še takih odločevalcev, potem bi bila lahko tudi Slovenija uspešna država. 

Zelo pomembno za naše delo je tudi sodelovanje s podporniki. Ubiramo več načinov kako predstaviti, kaj delamo in kako se jim zahvaliti za podporo. Podporniki, pa naj si bodo to predstavniki financerjev, donatorji ali člani nam povedo, ali delamo prav, ali je nekaj, kar počnemo za skupnost dobro ali ne. To je zelo pomembno.

V nevladnem sektorju je zelo malo zaposlenih (manj kot 8000 ljudi, čeprav se to stanje z leti izboljšuje.) Veliko dela bazira na prostovoljcih. Če bi Filantropija poslala samo svoje prostovoljce na izlet, bi jih bilo za 13 avtobusov, kar je kar fascinantna številka. Kljub temu pa zaposlujete kar 52 oseb, med njimi tudi več težje zaposljivih oseb. Kako ti gledaš na zaposlene v SF, zakaj so tako pomembni, oz. kaj meniš o prednostih in slabostih profesionalizacije v NVO sektorju?

Zaposleni so najpomembnejši kapital, ki ga Slovenska filantropija ima. Jaz jih zelo spoštujem. Spoštujem njihovo strokovnost, profesionalnost, zavzetost. Prav vsak dela s srcem in ni vedno lahko. Čeprav veliko govorim o spoštovanju smo vendarle kolektiv, ki mora izpolniti cilje, ki smo si jih zadali in mora opraviti veliko nalog, ki niso samo prijetne. Veliko je neprijetnih, nadležnih in tudi nesmiselnih. To se nanaša še posebej na ogromno birokracije, ki spremlja izvajanje projektov. To zares duši kreativnost, ubija motivacijo in zavira razvoj. Veliko moramo vlagati v motiviranje za delo zaradi tega. Vedno imamo neke roke, vedno se kaj mudi, od nas kdo kaj potrebuje  in nenazadnje, pri našem delu z ljudmi ni nikoli konca, redko je kaj dovolj dobro. Zato je res bogastvo organizacije imeti ljudi, ki kljub temu radi delajo, ki jim je le redko kaj pretežko in ki ob tem še ohranjajo dobro voljo. Verjetno je to tudi zato, ker se skupaj trudimo ohranjati dobre odnose in upoštevati želje posameznika. Žal vedno kljub vsemu to ni mogoče. Brez dobre ekipe zaposlenih strokovnjakov tudi ne bi mogli delati s tako velikim številom prostovoljcev. Profesionalizacija je za nas ključna. Prostovoljci predstavljajo smetano na torti. Osnove postavljamo zaposleni.

Veliko sem povedala o zaposlenih, a drugo največje bogastvo Slovenske filantropije so seveda prostovoljci. V vlogi odločevalcev v organih organizacije in tisti, ki delajo z uporabniki naših programov. To so angeli naših uporabnikov, brez njih bi bili samo srednje velika organizacija. Z veliko sodelavci, prostovoljci in s podporniki donatorji, ki dnevno bogatijo naše programe in življenja ljudi s katerimi delamo pa smo, verjamem, pozitivna sila v Sloveniji.

Slovenska filantropija je velika in glasna zagovornica ljudi, ki so jim kršene/kratene človekove pravice. Zakaj misliš, da je prav, da nismo tiho, da ne pogledamo proč, ko vidimo človeka v stiski?

To je po moje eno najpomembnejših vprašanj civilizacije – ali bomo uspeli zadržati družbeni konsenz okoli človekovih pravic. Ne smemo kršiti pravic drugih in ne smemo biti tiho, ko vidimo, da se komu godijo krivice. Verjamem, da prav nihče na svetu ne želi, da bi bil sam žrtev kršenja človekovih pravic. Ne smemo se strinjati s krivicami. S tem smo avtomatično sostorilci. Tudi pri tem so naloge deljene. Posamezniki moramo poskrbeti za naše okolje, izvoljeni predstavniki morajo poskrbeti, da se to izvaja na nacionalnem nivoju in dalje na globalnem. Tudi npr. tako, da se podpiše Mednarodna (Marakeška) deklaracija, ki ureja področje migracij.  

To je tudi vprašanje trenutne politične razprave v Sloveniji, ki jo je sprožilo pogumno in zelo potrebno dejanje aktualnega predsednika vlade gospoda Marjana Šarca, ko je pozval podjetja v državni lasti, naj ne oglašujejo v medijih, ki z objavami širijo sovraštvo in sovražni govor. Meni se zdi, da je to edina prava pot in sem zelo vesela, da imamo končno spet najvišjega predstavnika oblasti, ki se upa izpostaviti na tak način. S tem je dal glas vsem pozitivnim ljudem, ki se dnevno trudimo pomagati skupinam, prikrajšanim zaradi svojega statusa ali življenjske okoliščine, ki nismo nestrpni in ne želimo diskriminirati.

Take vzore moramo postavljati, kajti prav vsi ljudje smo si v nečem enaki, vsi imamo le eno življenje in ga želimo preživeti brez velikih muk, če že ne srečno. In mislim, da imamo do tega tudi vsi pravico, ne glede na to, kje se nahajamo. Če se omejim na področje migracij, s katerim se ukvarjamo tudi mi. Nacionalnosti so družbeni konstrukt. Tudi jaz ga spoštujem, vendar smo na koncu vsi zemljani in imamo vsi pravico do bivanja tu ali kje drugje na zemlji. Vsako drugačno stališče je po mojem mnenju omejevanje te svobode. Seveda je pomembno, da se spoštujemo, da spoštujemo tudi pravice drugega, ne le svoje. To velja prav za vsakega izmed nas. In sovražnost in sovražni govor posega v te pravice, ustvarja strah in nagovarja k sovražnosti med različnimi skupinami. Zato ga ne smemo tolerirati, ima neposreden vpliv na spoštovanje človekovih pravic. Sklicevanje na demokracijo in svobodo govora je tu čista manipulacija. Povsem nedopustno, če vprašate mene. Nagovarjanje k sovražnosti pač ni demokracija.

Kaj bi bilo po tvojem še treba storiti, da bi bilo življenje tistih na robu drugačno, bolj njim prijazno? Koliko je naša država resnično socialna?

Mislim, da bi bilo potrebno globalno porazdeliti materialne dobrine med ljudi. Ni prav, da si zaznamovan, če si se rodil na »napačnem« koncu sveta. In ta »napačni« konec se spreminja.

Žal tudi v Sloveniji ugotavljamo, da se revščina že prenaša iz generacije v generacijo. Mislim, da je to nedopustno.

Naša država je sicer še vedno socialna država, niso pa vse politike zares učinkovite in neoliberalna politika je prinesla veliko razslojevanje. Pri nas lahko ljudje živijo izjemno udobno življenje, vendar žal ne vsi.

Sem podpornica Univerzalnega temeljnega dohodka oziroma ideje, da je v državi poskrbljeno za vse njene prebivalce na način, da živijo kakovostno življenje in da lahko zares izkoristijo vse svoje potenciale. Menim, da potrebujemo bolj pogumne politike, ki bi si upali razmišljati o spremembah. Pravijo, da ni denarja, da bi ga lahko delili. Kot da bi se zdaj pravično delil. Neprimerno visoka odpravnina za nekoga, ki je družbo v kateri je deloval spravil na ‘na kant’ je za moje pojme popolnoma neupravičeno plačilo za nedelo, oziroma za delo škode. To naj bi bilo pa upravičeno? Za to pa imamo denar?

Velikokrat se v medijih govori o tem, kako so humanitarne organizacije korektiv stanja v družbi oz. pasivnosti države pri določenih družbenih problemih, kako ti gledaš na to, bi res lahko država urejala in zagotavljala storitve za vse tisto, kar dandanes počnejo humanitarne organizacije.

Humanitarne organizacije smo lahko korektiv in prav je, da to počnemo, ne smemo pa postati del problema na način, da s svojim delom vzdržujemo slabo stanje uporabnikov, ker pač poskrbimo zanje. V resnici imamo zato državo, da skrbi za ljudi. Naša naloga mora biti, da predstavljamo glas ljudi, ki jih zastopamo in si prizadevamo, da se okoliščine za njih spremenijo. Sistemsko, dolgoročno. Vedno bo kdo izpadel iz sistema in potrebe se spreminjajo. Ena največjih težav sodobne razvite družbe je osamljenost.

Kaj je tisto, kar te žene, da vztrajaš? Kako dobiš motivacijo, da se zjutraj z nasmehom odpraviš v službo?

Rada delam stvari, ki jih počnemo, in rada delam z ljudmi, s katerimi delam.

Menite, da izvajamo dobre projekte in bi radi postali naši podporniki? Podprite nas