IZJAVA ANICE MIKUŠ KOS, predsednice Slovenske filantropije:
»Lahko sem jaz – lahko si ti” je letošnji slogan Dneva beguncev. Mnogi med nami smo bili begunci ali pa imamo/smo imeli starše, ki so bili begunci, pregnanci, ekonomski migranti. Lahko se zgodi, da bomo migranti.
Naš svet, naš planet se spreminja. Pravimo, da se razvija. Letimo v vesolje, v manj kot minuti dobimo sporočilo z drugega konca sveta, lahko vidimo sogovornika, presajamo organe, podaljšujemo življenje, vstopamo z različnimi napravami v človekove možgane, imamo fantastične tehnologije, informacijske in nadzorne sisteme. A žal se ne spreminja količina zla, ki jo človek prizadeva človeku. Pa ne gre le za individualno prizadevanje zla – ko posamezni hudoben človek poškoduje, rani, ubije, prežene sočloveka, si prilasti njegovo lastnino, ga prikrajša za vire preživetja. Gre za nekaj mnogo bolj zločestega in nevarnega. Ustvarili smo in vzdržujemo družbo, ki spodbuja grabežljivost, izkoriščanje, zatiranje skupin – etničnih, verskih, socialnih v korist gospodarjev kapitala, ki so hkrati gospodarji, upravljavci zla. “Spodbuja” morda niti ni dovolj močna beseda. Tako rekoč terja, da premagaš, prehitiš, si nagrabiš več. Ustvarili smo idealno podobo modernega človeka, ki je uspešen, brez človeških šibkosti, kot so solidarnost, želja po enakosti, sočutje.
Človekovo vedenje v veliki meri oblikujejo socialna pisana in nepisana pravila. Pravila neoliberalizma so zapisana, vendar tudi, če nisi pismen, jih doživiš na svoji koži. In ker se žal v tem hitrem spreminjanju sveta, ni spremenila naša narava in imamo vsi zametke tekmovalnosti in bojevitosti v sebi, so tisti, ki imajo tega več, tisti, ki imajo več sreče – posamezniki in skupine, pridobili moč za izkoriščanje, preganjanje drugih. In drugi, nekateri drugi – pač poskušajo izboljšati svoje življenje s tem, da se napotijo v druge kraje, v druge dežele, kjer je lažje preživeti. Ali pa zbežijo s svojih domov, ker jim grozijo nasilje, posilstva, smrt.
Če si reveži želijo živeti boljše – v tem svetu, ki je poln besed o človekovih pravicah in enakih možnostih in se pojavijo na naših mejah, smo mnogi ogorčeni. Vrnejo naj se na svoje domove. Naj ne ogrožajo dobrobit evropske trdnjave. Če so ušli pred genocidom in drugimi poboji, menimo, da gre za mednarodni konflikt, katerega morajo reševati Združeni narodi, politika. To ni zadeva Slovenije ali moja osebna zadeva.
Ko odklanjamo begunce, se sklicujemo na to, da je potrebno zlo izkoreniniti v njegovem izvoru. Pravimo: Treba je ustvariti v državah beguncev človeka dostojne okoliščine življenja, razviti proizvodnjo … Gotovo. Prav imajo tisti, ki to govorijo. Toda – kdaj? Kako? Ali je kaka kratkoročna stvarna možnost za takšne odrešujoče spremembe? Ali jih bodo doživeli ti, ki danes trkajo na naša vrata? Ali je prav, ali je človeško, da v imenu plemenitih in modrih načel odpravljanja razvojno pogojenih neenakosti ali odpravljanja oboroženih konfliktov, odklonimo pomoč ljudem, ki so zbrali pogum, energijo, sredstva, da se iztrgajo iz svojega življenjskega brezupa ali življenjske ogroženosti in so postali “begunci”?
O tem, kaj se bo dogajalo z begunci, ki pridejo do evropske trdnjave živi, odločajo oblast posamične države, prispevajo organizirane tvorbe civilne družbe – nevladne organizacije, združenja. Toda tukaj smo tudi ljudje kar tako – jaz, ti, vi. Majhen otrok bi rekel – človeki. Vprašajmo se, kaj kot človek, “človeki”, ljudje lahko naredimo za soljudi, ki so se zatekli k nam. Ali lahko vplivamo na odločitve naših vlad, na vzdušje do tujcev, na raven solidarnosti, ali lahko prispevamo za pomoč beguncem – materialno, socialno, moralno.
Ob napovedanem prihodu 702 beguncev v Slovenijo pozivam k razumnosti in človečnosti.
Pričenjam z razumnostjo, ker nas zmotne predstave o tem, kako so begunci nevarni, kako ogrožajo našo dobrobit, odvrnejo od človečnosti.
K razumnosti sodi tudi vedenje, da begunci prinašajo s seboj poleg svoje nesreče, težav in bremen za državo gostiteljico, tudi svojo energijo, znanja, veščine, človeški kapital. V času globalizacije je mešanje narodov, ras, če to hočemo ali nočemo, neizogibno.
Kar zadeva človečnost: Slovenija se s srcem odziva na nesreče v svetu. Slovenci smo bili kot begunci sprejeti v mnogih tujih državah. Bodimo ljudje do teh 700 ljudi, ki bodo prišli. Ne glede na to, katere skupnosti smo krajani ali na katerem ministrstvu ali poslanskem stolu delujemo.
In v imenu vizije o odpravljanju nedobrih stvari na našem planetu, ki povzročajo stiske milijonov ljudi in posledično migracije, ne odrecimo dobronamernega in podpornega sprejema 700-im, ki bodo prispeli v našo deželo in tistim, ki so v naši deželi.”
