Dejan je koordinator prostovoljcev na Šentilju, Gorazd pa je danes prvič prišel na Šentilj kot prostovoljec. Oba imata poprejšnje izkušnje s prostovoljskim delom, delo z begunci pa jima predstavlja predvsem nov izziv v življenju.
SF: Od kdaj sodelujeta na Šentilju?
Dejan: Oktobra sem začel kot prostovoljec, od začetka novembra pa delam kot koordinator.
Gorazd: Danes sem prvič tu, prej nisem imel časa, zdaj pa sem prišel pogledat.
SF: Sta kot prostovoljca delala že kdaj prej, kaj drugače počneta v življenju?
Dejan: Prej sem že delal kot prostovoljec preko Zveze prijateljev mladine in Rdečega križa. To tukaj je v bistvu samo nov izziv. Pred leti sem imel svojo lokalno televizijsko postajo, ko pa sem s tem prenehal, sem moral nekako zapolniti čas in tako sem se znašel v prostovoljstvu.
Gorazd: Prej sem delal kot osebni asistent pri YHD, sodelujem pa tudi z RK. Sem brezposelen, vendar delam sedaj več kot prej.
Dejan: Veliko delava skupaj. Lani, na primer, sva bila skupaj 2 meseca in pol kot prostovoljca na Hrvaškem v sklopu Zveze prijateljev mladine. Delala sva kot vodji skupin otrok, ki so počitnikovali na hrvaški obali.
SF: Kako pa vajini sorodniki in prijatelji gledajo na to, da delata kot prostovoljca?
Dejan: Doma zelo pozitivno gledajo na to, okolica pa na to gleda malo čudno. Ljudje imajo popolnoma zmotno mnenje o beguncih. Vsi mislijo, kako so nevarni in nam solijo pamet, v bistvu pa ne razumejo, da smo v bistvu mi tisti, ki lahko ogrožamo njih in ne oni nas.
SF: Sta prepričala še koga od prijateljev, da se pridruži kot prostovoljec?
Dejan: Pripeljal sem očeta, da vidi, kako tu zgleda in mu je bilo všeč. Trenutno ima zdravstvene težave, drugače pa tudi on hodi sem. Tudi nekaj prijateljev se je odločilo za prostovoljsko delo.
Gorazd: Sam sem prišel na podlagi Dejanove izkušnje.
SF: Kakšna pa je bila prva izkušnja z begunci?
Dejan: Prva izkušnja je bila kar grozljiva. Ko pripelje vlak in vidiš tiste izmučene ljudi, ki iztopajo z vlaka, med njimi ogromno otrok. Je izkušnja, ki te drži kar nekaj časa.
SF: So bili z begunci do sedaj kakšni problemi?
Dejan: Kar se mene tiče, nobenih problemov odkar sem tu. Bil je sicer primer, ko se je prostovoljka slikala z beguncem, na kar jo je hotel poljubiti. Punca se je vstrašila, ampak nič ji ni hotel. Ko mu je dala vedeti, da tega noče, se je umaknil. Je pa res, da se mlade punce našminkajo, ko gredo delat kot prostovoljke, kar pa ni najbolj primerno. Drugače pa ni problemov, predvsem Sirijci izstopajo v tem, da so zelo mirni. Kritične so situacije, ko morajo naprej. Takrat postane napeto, ker nimajo informacij, kaj se dogaja. Nekateri so bili že trikrat zavrnjeni na meji in ne vedo, ali bodo šli naprej ali nazaj, čisto so brez upanja
Gorazd: Dalj časa so že na meji in prisotna je negotovost.
Dejan: Konec novembra je bilo napeto. Tu je bilo več tisoč ljudi, vlaki so prihajali na Šentilj, Avstrija pa ni sprejemala novih beguncev. Mrzlo je bilo, ljudje niso mogli nikamor. Predvsem so trpele družine z majhnimi otroki. Takrat je bilo kar hudo.
SF: Še kakšna izkušnja, ki je ostala v spominu?
Dejan: Možakar me je zadnjič ustavil, nisem ga razumel, kaj mi govori. Peljal sem ga k prevajalcu, da mu pove, v čem je problem. Najprej smo mislili, da ima problem, ker nima dokumentov, na koncu pa se je izkazalo, da se je ponečedil v hlače, ampak ga je bilo očitno blazno sram povedati. Ljudem je še vedno težko prositi za pomoč.
SF: Dejan, kako ocenjuješ sodelovanje z ostalimi organizacijami v begunskem centru?
Dejan: Največ stika imamo z javnimi delavci in Civilno zaščito in z njimi odlično sodelujemo. Delo teče tekoče, na sestankih nas jemljejo resno, komuniciramo brez težav. Pri policiji pa včasih opažam, da pride do zmede, ker se spreminjajo pravila. Vodilnim so stvari jasne, ostalim pa včasih pač ne.
SF: Kaj je tisto kar človeka vsak dan žene, da pomaga ljudem v stiski?
Dejan: Predvsem pozitivne izkušnje. Hvaležnost človeka, ko mu, na primer, daš nove čevlje, ker so stari raztrgani.
