Zadnji begunec v skupini ob spremstvu glasnega prigovarjanja policistov vstopi v avtobus. Vodja izmene z znakom pokaže, da so pripravljeni na odhod. Voznik policijskega avtomobila prižge luči in konvoj kakih šestih avtobusov in dveh spremljevalnih vozil odpelje. Smer? Avstrija. V sprejemnem centru zavlada spokojna tišina. Za trenutek se zdi, kot da se je čas ustavil, kot da ni ničesar. Vse potihne, številni policisti izginejo. Sliši se le oddaljen hrup avtomobilov. Šotori, ki so bili še pred kratkim polni ljudi, ki so se v njih za silo pogreli in odpočili, so sedaj prazni. Če bi vanje vstopil nekdo, ki v zadnjih štirih mesecih ni sledil novinarskim objavam, bi morda pomislil, da so ogromni beli šotori razstavni artikli, postavljeni na ogled morebitnim najemnikom ali kupcem. Le ogromni kupi zloženih volnenih odej pričajo o tem, da so ti šotori že oddani. Oddani najemnikom, ki plačujejo najdražjo najemnino na zemeljski obli, a tu bivajo le kratek čas. Zelo kratek čas, skoraj tako kratek, kot je kratek trenutek miru in tišine v sprejemnem centru, ki ga preseka klic vodje izmene. Prihajajo novi najemniki.
Foto in tekst: Uroš Primožič
