Dragi soljudje, ljudje božji,
Veliko je odzivov na dogodke v Kranju. Tudi zborovali smo v Ljubljani – zaradi vsega, kar se dogaja v Sloveniji. Ampak dogodek z otroki begunci v Kranju je bil tisti, ki je marsikoga napotil na ulico. Pa vendar si ne morem kaj, da ne bi tudi jaz kaj napisala. Nekako se mi ne zdi pošteno molčati.
Prvo vprašanje ob kakem izjemnem, nepričakovanem dogodku je »Zakaj ?« Če me vprašate, zakaj se dogajajo ne- dobre stvari, je moj najbolj pošten odgovor »Ne vem.« Sem psihiatrinja. Učeni kolegi nevro- znanstveniki vedo veliko o tem, kaj se dogaja v možganih ob dobrem in zlu. Celo v barvah lahko pokažejo. Potem so še sociološke razlage in psihološke razlage. Verjamem. Toda še vedno ne razumem. Mnogi pravijo, da sedanje slabo v odnosu do beguncev v Sloveniji izhaja iz strahu. Ne vem, če bi se gospodje, ki širijo sovražnost in strah, strinjali s tem, da njihova stališča izhajajo iz njihovega osebnega strahu.
A iskreno povedano me ob dogajanjih v Kranju niti ne zanima več, zakaj. Preprosto, hudo mi je. Za otroke, ki jih ne poznam. Morda še bolj za Dobro, ja, pisano z veli črko D.
Ne bi rekla o sebi, da sem posebno dober človek, celo ne, da sem zares dober človek. Mislim, da sem poprečno dober človek. Da sem v svojem življenju naredila tudi kaj nelepega za kar mi je danes žal in še bolj me teži to, česar nisem naredila za koga drugega, pa bi lahko. So pa meni drugi naredili veliko dobrega. Ob otrocih beguncih, ki so jih odklonili v kranjskem dijaškem domu, sem se spomnila zgodbe iz svojega življenja. Ko sem bila stara 7 let, smo odšli – moja starša in jaz v partizane v Slavonijo na Hrvaškem. Oče in mama sta delala na osvobojenem ozemlju Orahovice. V času nemških ofenziv sta me starša pustila pri bogatem kmetu pri katerem smo stanovali. Kmet ni bil posebej navdušen za partizane. Zanj je veljalo najbrž tako kot za mnoge druge kmete na jugoslovanskih ozemljih v času druge svetovne vojne: »Vojska vojsku bije, a seljaka obadvije«. Kar je pomenilo, da so kmetom vse vojske jemale hrano, živino… Toda kmet in njegova družina so me imeli pri sebi. Za tuje vojake sem bila član kmečke družine. Prvi sosed bi lahko povedal Nemcem, ustašem, da sem partizanski otrok. Kazen za kmeta bi lahko bila smrt. A so me obdržali pri sebi v času napadov, ofenziv. Spominjam se, da so bili zelo pobožni. V času streljanja in bombardiranja, smo se zatekli v klet, kjer so ženske glasno molile rožni venec. Ko so v času zadnjih balkanskih vojn prišli begunci iz Hrvaške v Slovenijo, sem najprej srečala ljudi iz Orahovice. Po mnogih, mnogih letih sem se spomnila, kaj so naredili oni za mene in sem poskušala pomagati beguncem.
Moj drugi spomin je kratka zgodba Branka Čopića. Opisuje beg vaščanov pred Nemci v času druge svetovne vojne.. Kolona kmečkih vozov in ljudi se pomika v »zbeg« v gozdove. Kmet, ki vozi natovorjen voz s hrano, s svojim otroki, svojimi starci, vidi fantka, ki komaj hodi ob mami. Spomni se, kako je njega – fantka, ki je komaj še hodil, med preteklo vojno (1. svetovno vojno) v podobni koloni, kmet posedel na svoj preobtežen voz. In posadi fantka na svoj preobtežen voz.
Vedno govorimo, da zlo poraja zlo. Redko rečemo ali napišemo, da dobro poraja dobro. Niti prvo, niti drugo ni edina ali celotna resnica. Verjetno obstajajo v fizikalnem svetu zanesljive resnice, resnice brez preostanka. Pa še te se z novimi odkritji spreminjajo. V svetu medčloveških odnosov in naših življenj, so zadeve bolj ali manj resnične, bolj ali manj zanesljivo veljavne. Morda bolj ustreza dogajanjem ugotovitev, da zlo pogosto poraja novo zlo. In pravično bi bilo, ko bi dodali: dobro pogosto poraja dobro.
Ljudje božji, ne delajte zla po nepotrebnem. Še posebej ne delajte zla otrokom – njih še posebno močno zaboli in prizadene. In otroci so prihodnost zla in dobrega.
Anica Mikuš Kos
