Zakaj odpreti svoje srce?
V mesecu novembru so ponovno potekala redna mesečna srečanja prostovoljcev Prostovoljskega servisa in njihove mentorice Mateje Slapnik. Mentorska srečanja so potekala v dveh skupinah, prostovoljci pa so med seboj podelili svoje prostovoljske izkušnje in odpirali vprašanja ter dileme v procesu nudenja prostovoljske pomoči posameznikom in družinam v stiski.
Kljub temu, da je prostovoljsko delo pogosto v velik izziv, so se prostovoljci in prostovoljke spomnili posebnih trenutkov, ki so jih doživeli s prejemniki pomoči.
Podelili so raznolike trenutke, ki so se jih še posebej dotaknili:
»Majhen deček me je poklical po imenu, ko sem odhajal domov. Želel je, da ostanem še čisto malo.«
»Osnovnošolka, ki ji pomagam pri učenju, se mi je res iskreno zahvalila, da jo učim.«
»Starejša gospa me je ob odhodu objela in vprašala, če pridem še kaj.«
»Otrok, ki mu nudim pomoč, mi je povedal da me bo pogrešal, ker sem zaradi svojih neodložljivih obveznosti prestavil naslednje druženje.«
»Skupaj z majhno deklico sva nabirali rože in na obrazu se ji je narisal velik nasmeh. Preplavili so me spomnini na moje otroštvo in občutki, da je tudi v meni še nekaj otroškega.«
»Deklica, s katero se družim, mi je podarila čudovito risbo, ki jo je narisala zame.«
»Posameznik, ki mu nudim pomoč, je z mano podelil nekaj življenjskih zgodb.«
»Ko sem ponovno prišla na obisk se mi je oseba, ki zaradi prizadetosti ne more govoriti, nasmehnila z očmi.«
