Nina Lukashevich je vodja projekta Slovenska mreža prostovoljskih organizacij, ki je s svojim trdim delom, motivacijo in veliko mero optimizma pripomogla k širitvi in krepitvi mreže.
Na Slovenski filantropiji je že od leta 2002. S Slovensko filantropijo se je prvič srečala v času čakanja na ureditev statusa v Sloveniji kot uporabnica, kasneje pa je postala prostovoljka. Leta 2002 je tukaj sprejela delo za polovični delovni čas na področju integracije beguncev iz bivše Jugoslavije. Po enem letu je začela delati na področju razvoja in promocije prostovoljstva.
Nina je prva in edina vodja projekta Slovenska mreža prostovoljskih organizacij, ki ga vodi že od leta 2009, ko je projekt prvič uspel na evropskem razpisu, ki ga je objavilo Ministrstvo za javno upravo. Tako je Slovenska filantropija kot odgovor na skupno potrebo posameznikov, organizacij in družbe po promociji prostovoljstva, prepoznavanju vrednosti prostovoljskih aktivnosti in ustvarjanju okolja naklonjenega njegovemu razvoju postala vsebinska mreža na področju prostovoljstva.
Na idejo o ustanovitvi mreže je prišla sedanja izvršna direktorica Slovenske filantropije Tereza Novak. Svojo vnemo je Tereza prenesla tudi na Nino in Primoža Jamška. Vsi trije so strnili glave ter pripravili načrt za ustanovitev mreže in vzpostavitev spletne strani prostovoljstva. V promocijo mreže in prostovoljstva ter pridobivanja članic mreže je bilo vloženega veliko truda in časa. Tako so ogromno časa preživeli na terenu, da bi ugotovili potrebe prostovoljskih organizacij, da jih povežejo in združijo. Marsikdo jim je rekel, da to nima smisla, da to ni uspelo še nobenemu … Zdaj vedo, da so se le-ti še kako motili. Uspelo jim je.
Mreža je leta 2003 štela 91 organizacij, vrednota prostovoljstva pa je do sedaj povezala že kar 1448 organizacij in s tem postala največja vsebinska mreža ter kot taka priznana s strani države. Kakor hitro je rasla mreža, so rasla tudi pričakovanja Slovenske filantropije in prostovoljskih organizacij.
»Opažam, da je mreža v zadnjem času postala zelo razpoznavna in da nas organizacije same najdejo ter se vključijo v mrežo, kar pomeni, da v tem vidijo prednost. Zdaj nam ni treba trkati na vrata organizacij in jih prepričevati, da se vključijo v mrežo. Prej je bila potreba po delu in promociji prostovoljstva med posamezniki, zdaj pa delamo na krepitvi organizacij samih. Dosegli smo, da se prostovoljstvo šteje kot delovna aktivnost, kar omogoča prostovoljcem, ki so prejemniki denarne socialne pomoči, možnost uveljavljanja dodatka za delovno aktivnost. Žal na terenu poznamo tudi primere slabe prakse uveljavljanja le-tega.«
Tako lahko danes članice mreže in druge nevladne organizacije dobijo brezplačno informiranje in svetovanje s področja prostovoljstva ter vso potrebno podporo za lažje organiziranje prostovoljstva znotraj svojih programov. Prostovoljske organizacije pogosto delujejo zgolj na prostovoljski bazi, kar ne omogoča vedno kakovostnega in trajnega vodenja organiziranega prostovoljskega dela, ki bi odgovarjalo današnjim potrebam v družbi. Posredovalnica prostovoljskih del na www.prostovoljstvo.org na enem mestu združuje potrebe prostovoljskih organizacij in omogoča iskalcem prostovoljskega dela lažjo pot do primernih programov. Slovenska filantropija organizacijam ponuja tudi različna usposabljanja za mentorje in prostovoljce, omogoča brezplačno uporabo spletne aplikacije za vodenje evidenc prostovoljcev in prostovoljskih ur. Pomemben del je tudi sistemska ureditev prostovoljstva.
V času od nastanka mreže je bil sprejet Zakon o prostovoljstvu, ki je prvič uredil prostovoljstvo na sistemski ravni. Trenutno je v pripravi Nacionalna strategija razvoja prostovoljstva, pri pripravi predlogov pa so sodelovale vse članice mreže.
»Seveda sem zadovoljna z razvojem in prepoznavnostjo prostovoljstva ter hitro rastjo mreže. Tudi sama sem strokovno zrasla skupaj z mrežo. Dela nikoli ne zmanjka, ker je povpraševanje po prostovoljski pomoči na žalost zmeraj večje. Skrbi me, da se pri takem številu članic mreže in vseh aktivnostih žal pri vsej vnemi in zagnanosti pogosto ne morem dovolj posvetiti posameznim organizacijam. Za bolj kvalitetno delo z organizacijami in prostovoljci bi potrebovali več sredstev in dodatni strokovni kader.«
Prepoznavnost mreže in prostovoljstva pomeni tudi večjo prepoznavnost posameznih organizacij. Mrežo bolj potrebujejo manjša društva, ki zaradi finančne in kadrovske podhranjenosti potrebujejo več pomoči pri razvoju in organiziranju prostovoljstva ter promociji svojih programov. Kot mreža lažje sodelujemo v civilnem dialogu z državo in odločevalci, lažje organiziramo skupne promocijske akcije ter nastopamo v javnosti. Nina je prepričana, da skupaj zmoremo več.
Med Ninine naloge spada tudi skrb za baze podatkov in priprava poročil za financerje, vendar sama najraje opravlja konkretno delo z organizacijami in posamezniki. »To je zelo dober občutek, ko nekomu pomagaš pri iskanju odgovorov na pereča vprašanja, nekomu vsaj malo olajšaš delo, pomagaš sočloveku v stiski… Ob tem začutim pravo zadovoljstvo ob opravljenem delu, kar mi da še dodaten zagon za nadaljnje delo. Hudo mi je poslušati o kadrovski podhranjenosti organizacij in slabem financiranju, kar vpliva tudi na razvoj prostovoljstva tako v posamezni organizaciji kot tudi nasploh.« Pri svojem delu bi najraje opustila časovno zahtevno administracijo in pripravo poročil, saj bi lahko ta čas namenila delu z organizacijami ali prostovoljci. Ampak žal brez tega ne gre.
Nini Lukashevich, ki že 15 let soustvarja delo Slovenske filantropije, zaposlitev tukaj pomeni ogromno. »Gre za mojo prvo službo v Sloveniji in si pravzaprav niti ne morem predstavljati, da bi opravljala kakšno drugo delo. Ob prestopu slovenske meje si nikakor ne bi mislila, da bova tukaj, kjer sva sedaj, jaz in moja računalniška izobrazba, na Slovenski filantropiji v družbi prostovoljske družine. Svoje delo opravljam s srcem, pri tem pa mi več kot prav pridejo socialne veščine, večletne izkušnje, tehnično znanje in še marsikaj. Nadvse sem hvaležna Slovenski filantropiji in vsem sodelavcem v prvi vrsti za priložnost in podporo, sedaj pa še za zaupanje. Lahko bi rekla, da je Slovenska filantropija moj drugi dom, kjer vlada prijetno domače vzdušje. Včasih mi celo z jezika uidejo besede, da grem domov pa čeprav imam v mislih službo. Rada imam svoje delo, ne glede na to, da se ga včasih nakopiči toliko, da se ne vidim ven, pa tudi ne gre vedno vse po maslu, vendar ob podpori vodstva in sodelavcev se nobena stvar ne zdi nemogoča in tako s polno paro in polnimi srci nadaljujemo to, kar smo začeli.«