Preden predstavim razlike med prostovoljstvom v Sloveniji in ZDA, naj najprej povem, da nisem nikakršen strokovnjak za prostovoljstvo v Združenih državah Amerike. Meseca maja sem dobil edinstveno priložnost za obisk, ki ga je organiziral njihov State department in obiskal 33 prostovoljskih organizacij, ki delujejo v petih različnih mestih na najrazličnejših področjih.
Še preden bom govoril o razlikah, bi rad povedal nekaj o podobnostih. Te sem našel predvsem pri prostovoljcih, ki sem jih srečal na poti. Pri prijazni gospe na letališču; mladih, ki ob obilici priložnosti še ne vedo, kam usmeriti svoj študij in poklicno pot; parih, ki jih poklicna uspešnost ne zadovoljuje; tujcih, ki zaradi neznanja angleščine ostajajo brez službe; starejših, katerih življenje bi bilo brez prostovoljstva dolgočasno. Tudi v ZDA so prostovoljci vseh starosti, različnih življenjskih nazorov in sposobnosti. Tudi oni se kdaj »opečejo«, učijo na lastnih napakah, so podpora drug drugemu in predstavljajo manjšino, ki se upira kapitalističnim tokovom.
Mnogokrat mentorji prostovoljcev pomislimo, kako laže bi bilo voditi organizacijo v ZDA, ampak tudi tam prostovoljske organizacije niso stabilno financirane in se, tako kot pri nas, borijo za sredstva. Razlika je v virih financiranja, saj nobena izmed organizacij, ki sem jih spoznal, ni imela prihodka s strani države večjega od 60%. Organizacije sredstva dobivajo predvsem z donacijami posameznikov, pa tudi podjetij.
Prva velika razlika je, da organizacije namesto količine opravljenih storitev javnosti predstavljajo predvsem učinke svojega dela. To pomeni, da so organizacije manj ujete v administracijo in več v kvalitativno raziskovanje in evalviranje rezultatov svojega dela. Kar pomeni, da ni pomembno, koliko ur je naredil posamezen prostovoljec, ampak sprememba, ki jo je dosegel.
Druga razlika je v dejavnostih nevladnih organizacij. Te izvajajo tudi storitve, ki jih pri nas izvajajo javni zavodi (krizni centri za mlade, dostava toplih obrokov na dom starejšim, krizni odzivi ob naravnih nesrečah …). Organizacije, ki sem jih obiskal, so v primerjavi s slovenskimi zelo velike (nekatere imajo več kot 300 zaposlenih), v svoji lasti pa imajo tudi veliko nepremičnin. Njihova velikost jim omogoča, da se problematike lotevajo zelo celostno. Veliko pa se ukvarjajo tudi z reševanjem problemov, ki jih v Sloveniji še nimamo in upam, da jih tudi nikoli ne bomo imeli, na primer brezdomstvo otrok in mladih.
Zame je bil nadvse zanimiv predvsem način razmišljanja organizatorjev in mentorjev prostovoljskega dela. Zavedajo se, da spremenjeni vsakodnevni ritem ljudi in sodoben način življenja zahtevata nove oblike vključevanja prostovoljcev. Zato je nemalo prostovoljskih del mogoče opraviti za posamezno organizacijo kar od doma, na voljo pa je tudi veliko možnosti za vključitev v prostovoljstvo samo za en dan ali nekaj ur. Organizacije svojim prostovoljcem in tudi drugim omogočajo pomoč pri izvedbi njihovih lastnih idej in projektov, za tovrstne priložnosti pa imajo napisane številne priročnike. In če za ZDA velja splošno prepričanje, da lahko svoje sanje uresniči vsak, če to le želi, lahko dodam, da to vsekakor velja v prostovoljstvu, saj so prostovoljci lahko tudi mladi z manj priložnostmi, ljudje na robu družbe, osebe z motnjo v duševnem razvoju …
Največjo razliko po mojem mnenju pa predstavlja osnovno razmišljanje, ki vpliva na vključevanje ljudi v prostovoljstvo. Še vedno mi odzvanjajo besede predsednika Lincolna, ki so šle nekako v to smer: Ne razmišljaj, kaj lahko država naredi zate, ampak kaj lahko ti narediš za državo. Kljub temu, da nasprotujem brezglavemu humanitarizmu vsepovprek, pa si želim, da bi bilo tovrstno razmišljanje močneje prisotno tudi v Sloveniji. Jok in stok sta začasna rešitev, pa še to samo za tistega, ki se je znašel v stiski. Vse drugo se zgradi s trdim delom, na tej ali drugi strani oceana.
Primož Jamšek,
terenski odziv in vključevanje prostovoljcev
Slovenska filantropija
