Atrij ZRC SAZU
5. 2. – 15. 2. 2018
»V nekaterih zaporih je v celicah za 8 ljudi po 20 žensk skupaj z dojenčki. Nekatere ležijo na odeji na betonskih tleh.«
»Neka ženska je bila zadržana v porodnišnici nemudoma po porodu, druga, ko je obiskala zaprtega moža, otroci so ostali sami na parkirišču. Neka ženska, je izgubila razum spričo mučenja policije. Kljub diagnozi so jo poslali nazaj v zapor samo za to, ker oblast ni mogla najti njenega moža; novinarja.«
“Nobenemu otroku ne bo nezakonito ali samovoljno odvzeta prostost.”
Člen 37, b Konvencija o otrokovih pravicah
Vljudno vabljeni na razstavo slik in risb pod avtorstvom mladoletnih begunk in beguncev, ki so v strahu pred turškim režimom poiskali mednarodno zaščito na Nizozemskem. Razstavo bosta 5. februarja ob 19.00 v Atriju ZRC SAZU otvorila dr. Anica Mikuš Kos upokojena otroška psihiatrinja in filantropinja ter Vlasta Nussdorfer, Varuhinja človekovih pravic Republike Slovenije .
Razstava upodablja usodo žensk in otrok, ki so v Turčiji brez sodnega postopka podvrženi zaporni kazni za nedoločen čas. Od junija 2016 so tako zaprli več kot 17.000 žensk skupaj z več kot 668 malčki, mlajšimi od šestih let. Število 668 je bilo zabeleženo lanskega avgusta, ta številka je postala simbol. Pod geslom “688” so se po celem svetu zvrstili protesti, osveščanje ter enoglasni apel na mednarodno skupnost o nevzdržnih razmerah v turških zaporih. Številka je simbolna, realno število zaprtih otrok pa je trenutno precej večje in vztrajno narašča.
Praksa zapiranja brez sojenja ali dokazane krivde je v Turčiji dejstvo; dogajajo se zapiranja domačih in tujih novinarjev, pisateljev, intelektualcev ter aktivistov, ter preganjanje takšnih ali drugačnih, domnevnih ali resničnih opozicijskih in disidentskih skupin. Sploh od lanskega junija pa so zapiranja, skupaj s poročili o mučenjih, stalnica. Posebno zastrašujoča so poročila o sistematičnem zapiranju žensk in otrok. Ženske so zaprte v prenatrpanih celicah, skupaj z otroki, brez dostopa do osnovnih potrebščin.
Podatki o tistih, ki jim je bila odvzeta prostost pred samim začetkom sojenja so zgovorni po sebi, marca 2016 je v zaporih na začetek sojenja čakalo 26,257 ljudi, leto pozneje pa je številka narasla na 80,482. Zaradi tako obsežnega porasta števila zaprtih so zapori močno preobremenjeni, zaprti pa živijo v nehumanih razmerah. Poleg pomanjkanja prostora iz Turčije prav tako prihajajo številna pričanja o mučenjih političnih zapornikov, ki jih izvaja policija. Družinski člani sumljivih državljanov so pogosto talci in orodje policijskega režima, da iz osumljencev izvlečejo lažna priznanja o neosnovanih obtožbah ali pa podpišejo pričevanja, ki so bila že vnaprej pripravljena. Stockholm Center for Freedom v svojem poročilu Jailing women in Turkey poudarja, da so taktike zapiranja otrok in družin zaskrbljujoč korak v razmahu diktature.
Razstavljene slike so preprost izraz stiske otrok in žensk, ki so doživeli turške zapore, v njih pa imajo še vedno sorodnike, prijatelje in znance. Pričajo o razlogih ljudi, ki iščejo zatočišče v Evropski uniji in opozarjajo kaj bi jih čakalo, če jih Evropa ne bi /ne bo sprejela. Najmanj kar lahko storimo, je to, da jim prisluhnemo.
Zakaj je to pereča tema tudi za slovensko javnost? Od predlanskega junija je namreč v Sloveniji poiskalo zatočišče najmanj devet turških družin skupaj z štirinajstimi otroki. Kakšna bo njihova usoda? Še vednor ne vemo, kako bodo razsodilii slovenski odločevalski organi. Rok razrešitve prošenj za azil je večini družin že potekel, dobili so le medle pozive k priložitvi dodatnih dokazil, da bi bila njihova prošnja utemeljena. Kako se bodo odločili Slovenski organi? Kaj čaka družine v Sloveniji v primeru, da se bodo morale vrniti v Turčijo?
Organizacija:
ZRC SAZU in Radio Študent
Spremljevalni dogodki:
– Inštitut 8. Marec: Okrogla Miza o manjšinah v Turčiji (7. 2. ob 19.00, Inštitut 8. marec)
– Radio Študent : Pogovor O politični situaciji ter vlogi mednarodne skupnosti v odnosu do Turčije (13. 2. ob 19:00)
– Javno vodstvo po razstavi (15. 2. ob 18.00)
