Ob koncu leta 2017 sem se obrnil na Slovensko filantropijo, z željo, ki verjetno še ni bila izražena in je precej drugačna kot običajne. Prihajam iz družine, v kateri so bili prisotni alkohol, napeti odnosi ter čustvene manipulacije, ki so na senzibilni osebi, kot sem sam, pustile velike posledice. Kljub temu, da sem bil odličen učenec, da sem študij zaključil s povprečjem več kot 9, se ob študiju še sam izobraževal in v prihodnost zrl s številnimi ambicijami, sta mi manjkala samozavest in zaupanje, ki ti jo dajeta toplina doma, čustvena stabilnost in predvsem dober vzor, ki je lahko veliko bolj vpliven kot znanje.
Moja želja je bila, da bi lahko končno spoznal uspešno osebo, s katero bi lahko zgradil varen in spodbuden odnos, s katerim bi lahko nadomestil kar je bilo izgubljenega v primarni družini. Zavedal sem se, da bo to težko najti, vendar sem po dolgem razmisleku in iskanju zbral pogum in pisal na Slovensko filantropijo. Ni trajalo dolgo, da sva se z zaposleno strokovno delavko Prostovoljskega servisa osebno dobila. Presenetila me je njena iskrena pripravljenost prisluhniti in pomagati pri na prvi pogled nenavadni potrebi, ki sem jo izrazil.
Sprva je bila moja želja, da bi spoznal moško osebo. V tistem času sem bil vključen v terapijo in s pomočjo terapevtke sem se še posebej zavedal, da je za zdravo oblikovanje moške osebnosti potreben tudi dober moški vzornik. Ker takrat ni bil na voljo primeren prostovoljec, sem izgubil upanje in padel v posploševali vzorec “spet ne bo nič”. Očitno pa je treba včasih sprejeti tudi tisto, kar nam življenje trenutno ponuja, tako da sva se z zaposleno ponovno slišala in dogovorila, da mi poišče primerno prostovoljko. O gospe mi ni povedala kaj dosti, le da je mlajša upokojenka in kako se je do tedaj udejstvovala kot prostovoljka.
Zanimivo, kako si najprej ustvarimo napačno predstavo o ljudeh – tudi sam sem po prvih nekaj srečanjih, ki sva jih izvedla v prostorih Slovenske filantropije, dvomil, da je to tisto, kar sem iskal. Ampak vztrajnost se izplača. Bolj, ko sva se spoznavala in gradila najin odnos, bolj všeč mi je postajala in po nekaj srečanjih sem ugotovil, da je to točno tisto, kar sem iskal. Še več – imava tudi podobne zgodbe in res čutim, da sem razumljen z njene strani in da me podpira ter verjame v moj uspeh. Dobil sem točno to, kar sem potreboval.
Preden sem se vključil v prostovoljsko pomoč, sem imel težave z vključevanjem v družbo, nisem se čutil sprejetega, bil sem odtujen, nesamozavesten, kljub številnim dosežkom. Nisem res verjel, da bom kdaj sam uspešen ali da se bom lahko spet počutil del kakšne družbe, družine. Sedaj, približno pol leta po najinih tedenskih srečanjih se praktično ne počutim več osamljeno, veliko bolj verjamem vase, bolj sem samozavesten in v meni je več veselja do življenja. Prostovoljka je nekakšen moj angel varuh, ki sem ga vedno potreboval. Najina srečanja so neprecenljiva in vem, da se od tukaj naprej začenja lepo življenje! Hvala Slovenski filantropiji in moji prostovoljki.
(Samo, uporabnik Prostovoljskega servisa)
