Včeraj so se prostovoljci Slovenske filantropije z mentoricama odpravili na Rožnik in tako izvedli mentorsko srečanje prostovoljcev na nekoliko drugačen način. Skupaj smo se rekreirali, se družili in zabavali ter na Rožniku zasluženo spili čaj. Tokrat se nismo osredotočili samo na dileme in stiske pri opravljanju prostovoljskega dela, ampak smo se tudi nasmejali ob spominih na lepe trenutke v prostovoljstvu, ki osmišljajo naše delo:
- »Uporabnik zacveti, ko me vidi, čeprav vem, da je trenutno v zelo slabi koži.«
- »Ko vidim, kako hvaležni so uporabniki za vse, kar naredim.«
- »Ko vidim napredek pri uporabniku.«
- »Ko me majhen otrok, ki ga občasno varujem, vpraša, kateri avto bi imela, potem pa pove, da mi bo, ko bo velik, točno takšnega kupil in da ko bo imel svojo hišo, da bo v njej vedno postelja zame.«
- »Ko otrok ´pošteka´ snov, ki mu jo razlagam, in je tako vesel, da mi da ´high five´.«
- »Ko uporabnik tudi mene na vsakem srečanju vpraša, kako sem, kako sem preživela dan.«
To je le nekaj trenutkov … kateri pa vam osmišljajo vaše prostovoljsko delo? 🙂