“Želja po opravljanju prostovoljskega dela se mi je porodila, ko sem med svojimi obiski v domu za ostarele opazila ljudi, ki so brez kakršnih koli vezi, zgolj preko organizacije, prihajali in se posvečali starejšim, da le-ti ne bi bili osamljeni. Prostovoljce sem občudovala, ker so svoj prosti čas namenili popolnim tujcem, zgolj zato, da bi jim polepšali dan, ne da bi računali na materialno povračilo. To me je motiviralo, da sem si želela tudi sama postati prostovoljka. Po spletu sem raziskovala številne opcije prostovoljskih del, kljub temu pa je preteklo kar nekaj let, dokler nisem s tem res začela. Verjetno me je ves čas zaviral zgolj bedasti strah pred neznanim, morda strah pred zavrnitvijo, ne vem. Šele po letu dni, odkar je umrla gospa, ki sem jo obiskovala v domu, sem se zopet lotila iskanja prostovoljskih del, tokrat z obrojenimi sadovi. Po eni strani sem želela zapolniti praznino ob izgubi svoje gospe, po drugi strani pa sem želela zapolniti urnik s tem, da bi bila koristna družbi, da bi moje delo nekaj pomenilo. Tako sem preko spletne strani »prostovoljstvo.org« med opcijami prostovoljenja izbrala druženje s starejšo gospo, poleg tega pa me je nagovoril še oglas za preživljanje prostega časa z gospodično, ki ima Downov sindrom. Stvari so se odvijale hitro – najprej sem dobila svojo mentorico, ta me je nato povezala z uporabnicama, da smo navezali stik, po tem pa sem se, v okviru programa Prostovoljski servis na Slovenski filantropiji, usposabljala še na uvodnem usposabljanju za prostovoljce. Morda se sliši nenavadno, a največji stres sem doživljala pred prvim stikom s samo institucijo in ne pred uporabniki. V uradnih situacijah sem namreč izredno toga, medtem ko me na ulici moja čudaškost prav nič ne ovira (celo ponosna sem nanjo), skratka, v neformalnem okolju nimam zadržkov in se z lahkoto socializiram, za razliko od uradnih srečanj, kjer sem vsa okorna. Sicer gre pri prostovoljenju navsezadnje tudi za formalen proces, saj morajo biti potrebe uporabnikov že vnaprej jasno opredeljene, medtem ko je odgovornost prostovoljcev ključnega pomena, a se kljub temu občutek formalnosti nekako porazgubi, saj gre navsezadnje le za delo z ljudmi, ali bolje, za ljudi. Tako z družinama, s katerima sodelujem, uživam že od prvega srečanja. Prostovoljstvo je ena izmed tistih dimenzij človekove vpetosti v svet, ki življenje osmišlja, zato sem ponosna prostovoljka in takšno delo toplo priporočam!”
Področja prostovoljskega dela na Slovenski filantropiji:
- pomoč pri učenju jezikov (slovenščina, angleščina) za migrante
- prevoz in razdeljevanje obrokov ljudem v stiski (program Viški hrane – Obrok ljudem, ne smetem)
- družabništvo in spremstvo starejših ter gibalno oviranih oseb/pomoč bolnim/pomoč pri rehabilitaciji po zdravljenju v bolnišnici/varstvo otrok/učne pomoči otrokom (program Prostovoljski servis)
- korporativne prostovoljske akcije za podjetja
- pomoč pri organizaciji in izpeljavi dogodkov Slovenske filantropije (aprilski Dan za spremembe, Veseli dan prostovoljstva v maju in junijski Festival migrantskega filma)
Vsa trenutno objavljena dela za prostovoljce, ki jih iščemo na Slovenski filantropiji, najdete na našem portalu prostovoljstvo.org, in sicer v Posredovalnici prostovoljskih del. V primeru, da iščete prostovoljsko delo na drugih področjih in lokacijah, kot jih ponujamo mi, na portalu pobrskajte po drugih slovenskih regijah, področjih ali prostovoljskih organizacijah.
Kontakt za program Viški hrane ter pomoč pri učenju jezikov: Tina Velišček (prostovoljci@filantropija.org)
Kontakt za program Prostovoljski servis: Tamara Doberšek Gomboc (tamara.gomboc@filantropija.org)
